Kljub temu, da je bila stojnica že pripravljena, so manjkali predstavniki Vinakras iz Sežane, ki so verjetno pozabili priti tudi zato, ker smo Slovenci in Hrvati spet našli lep razlog za prepir – to je teran, katerega veličastno ime lahko v Evropi uporabljamo kot zaščiteno vrsto zgolj Slovenci. Podobno zgodbo imajo Hrvati s proškom in italijanskim proseccom, a obe vini smo v Glipkoteki, kjer je predstavitev produktov tekla, lahko opazili in pili. Na žalost so imeli gostitelji težave tudi z domačimi vinarji, saj se večina najboljših (vsaj po našem okusu) na festival ni prijavila. Vina Clai, Roxanich, Krauthaker, Saint Hills in še bi lahko naštevali, so letos v Zagrebu manjkala. V drugem, z vinom nepovezanim delu programa, so Zagrebčani predstavili nekaj zanimivih kuharjev. Ob naši Ani Roš so kuhali še Priska Thuring iz rovinjskega Loneja, Tom Gretić iz hotela Monte Mulini in predvsem Silivia Baracchi iz toskanske restavracije Il Falconiere. Ob koncu festivala so izbrancem razkrili tudi, katera je najboljša hrvaška restavracija za leto 2013. To je za mnoge neprepričljivi Bistro Apetit iz Zagreba, tako kot lansko leto. Mimogrede, organizatorji bodo v bodoče morali premisliti, če med množico razstavljenih vin sodi tudi hrana. Izdelkov je bilo malo, bilo pa so tako predvidljivi, kot na kakšni ad hoc tržnici s petimi stojnicami.