Tipični podalpski čevapčiči, kakršne lahko že začinjene in oblikovane kupimo pri naših mesarjih ali v samopostrežni, so se od pravih že precej oddaljili. Mesarji jih namreč začinijo podobno kot klobase za kuhanje ali pečenice, zato so večinoma preslani in vsebujejo preveč česna, ki ga izvirni čevapčiči sploh ne poznajo. Podalpskega izvora je v takšnih čevapčičih tudi svinjina, največkrat je je polovica, polovica pa govedine. V izvirnem receptu svinjine seveda ni. Lahko bi dejali, da je tipičen slovenski čevapčič samo bolj fino zmleta masa za pečenice. Če želimo boljše čevapčiče, si jih zato pripravimo sami. Zahtevalo bo nekaj truda, ampak vse bo poplačano z začudenimi nasmehi zadovoljstva za mizo. Pri čevapčičih je že tako, da zanje ne izberemo povsem pustih kosov mesa. Mesna masa mora namreč vsebovati nekaj maščobe, ki se med pečenjem topi, čevapčičem pa daje značilno sočnost. Pač niso dietna jed in pika. Srbski tradicionalni recept veleva mešanico govejega plečeta, vratovine in potrebušine, ki je ravno dovolj mastna, da so čevapčiči lepo sočni. Svinjina tu nima mesta, saj naredi čevapčiče bolj gumaste. Bosanski recept poleg govedine vključuje še ovčetino, sicer pa večjih razlik ni. Izvirni recept poleg tega vsebuje samo še sol in kvečjemu poper, lahko pa ga nadgradimo še s kakšnimi malenkostmi po svojem okusu (glej recept).
Mleto meso na žaru
Za bataljon jedcev potrebujemo: 5 kg junčjega plečeta, 4 kg vratovine, 1 kg potrebušine, 200 g soli, sveže zmlet poper, malo mineralne vode (za pleskavice še zelo drobno sesekljano čebulo ali por), po želji česen. Če je jedcev manj, količine prilagodimo.
Priprava: Meso drobno zrežemo, posolimo, popramo, premešamo in grobo zmeljemo (za pleskavice mu dodamo malo drobno sesekljane čebule). Ko nekaj ur počiva v hladilniku, ga zmeljemo še enkrat, tokrat na fino, dodamo malo sveže radenske, ga dobro pregnetemo, pokrijemo in damo čez noč počivat v hladilnik. Spočito meso še enkrat pregnetemo, nato pa oblikujemo. Za čevapčiče v ne predebele (2–3 cm) mesne svaljke, za pleskavice pa v poljubno široke polpete, debele 1 centimeter. Medtem v žaru primerno segrejemo oglje. To pomeni, da se mora razžareti, nato pa počakamo, da vsi plameni pogasnejo in oglje dobi sivkasto prevleko. Šele takrat je temperatura ravno pravšnja. Pazimo, da med peko oglje ne zagori in da mreža ni preblizu oglju – vsaj 10 ali 15 cm više naj bo. Pečemo počasi in tako dolgo, da meso dobi zunaj svetlo rjavo barvo, znotraj pa še malenkost potegne na rožnato (ampak pečeno). Takšni čevapčiči so veliko okusnejši in sočnejši ter konec koncev tudi bolj zdravi od prepečenih, ki so videti kot ocvirki. Dovolj je, če meso med peko obrnemo enkrat. Pečeno takoj postrežemo, z žara naravnost na krožnik, s poljubnimi prilogami (kruh, krompir, riž, džuveč, mlada čebula, kajmak, ajvar, solata…).
