Kar nekaj ljudstev po svetu živi pod še bolj žgočim soncem kot mi in mednje spadajo Španci. Na jugu Španije leži Andaluzija in tamkajšnji prebivalci že dolga stoletja vedo, kako se upreti vročini. Iz paradižnika, kumar, paprike, starega kruha in še česa pripravijo hladno juho, ki ji pravijo gaspačo (gazpacho). Ime po nekaterih virih izvira iz latinske besede caspa, kar pomeni toliko kot ostanki. Pri gaspaču ne gre za ostanke kot takšne, ampak bolj za stvari, ki jih poleti najdemo v hladilniku ali shrambi. Pisni dokazi iz 12. stoletja pričajo, da so gaspačo že od nekdaj pripravljali v Manči, rojstnem kraju slavnega Cervantesovega Don Kihota. Ampak velikemu knjižnemu junaku ga je oproda Sančo Pansa pripravljal po nekoliko drugačnem, morda izvirnem receptu, ki je vključeval še zajca in gobe. A debatirati o izvirnem receptu za gaspačo je nekako tako, kot bi se stare gospodinje prerekale o edinem pravem receptu za praženi krompir. Ali še huje – kot bi se balkanski narodi sporekli o izvirnem in edinem pravem receptu za čevapčiče. Da bi takšni bésedi neizogibno sledila vsaj desetletna vojna, ni treba posebej poudarjati. Vsaka španska pokrajina namreč pozna svoj način priprave, prvotni pastirski recept pa naj bi vseboval celo samo kruh, vodo, kis, olje in sol. Če bi želeli gaspačo pripraviti po skrajno tradicionalnih receptih, seveda ne moremo računati na električni sekljalnik, temveč bi morali sestavine stolči v možnarju, kakor so to počeli nekoč. Kot prilogo k tej preprosti pastirski juhi lahko uporabimo marsikaj, denimo popečene ribje filete, premazane z olivno tapenado. Ali kaj bolj vsakdanjega, denimo na žaru popečeno kokošje ali katerokoli drugo meso. Če ga je Don Kihot lahko jedel z zajcem (Sančo Pansa je od plahe živalce verjetno dobil le kosti), si ga lahko vi privoščite denimo s fino uležanim in na hitro popečenim biftkom. Ampak v tem primeru je v igri ogenj, temu pa se želimo v pretirani vročini izogniti, razen če žar stoji v hladni senčici. Sicer pa obstaja tudi hladno meso, brez toplotne obdelave. Tatarski biftek ali celo bakalar na rezini dobrega hrustljavega kruha bosta gaspaču prav prijetna druščina.
Gaspačo
Potrebujemo: 500 g dobrega paradižnika, 1 kumaro, 1 zeleno papriko, 3 rezine polnozrnatega kruha, 1,5 dl olivnega olja, 3 žlice vinskega kisa, morsko sol, 4 stroke česna. Posebej še 1 paradižnik, 1 zeleno papriko, 1 manjšo čebulo, 1 rezino kruha, 60 g tenko narezanega kraškega pršuta, 2 jajci.
Priprava: Kruh nalomimo in prelijemo z malo hladne vode ter pustimo namakati pol ure. Kumaro olupimo, po želji razsemenimo in narežemo na kocke. Papriko očistimo, razsemenimo in narežemo. Paradižnik razkosamo na četrtine. Česen olupimo in stremo. V električni sekljalnik stresemo narezane paradižnik, kumaro in papriko ter česen. Dodamo namočen kruh, prilijemo olje, nato pa vse skupaj zmešamo v gladek pire. Solimo, okisamo in pokrijemo s prozorno folijo ter za najmanj eno uro, še raje pa več, postavimo v hladilnik. Med tem pripravimo sestavine, ki so navedene posebej. Kruh popečemo v opekaču, nato pa ga zrežemo na čim drobnejše kocke. Pršutu odstranimo maščobni rob in ga narežemo na drobne krpice. Jajce trdo skuhamo, olupimo in narežemo na drobne kocke oziroma naribamo. Zelenjavo očistimo in narežemo na čim drobnejše kocke. Juho ponudimo v ohlajeni skledi. Drobno nakockane sestavine, ki smo jih pripravilo posebej, ponudimo ločeno, vsako v svoji skodelici, da si jih v juho vsakdo doda po svojem okusu. Ponudimo kot hladno predjed ali juho, morda celo v ohlajenih kozarcih za pijačo. Španci ga neredko postrežejo tudi ob koncu obroka.
