Resnica je manj eksotična. Jed je postala popularna v 19. stoletju med kmeti v okolici Valencie, ki so po končanem delu na polju v ponev res dali, kar so našli: polže in zelenjavo, ki so jo nabrali v okolici, čez vse skupaj pa vrgli še riž. Kuhali so jo v velikih ponvah, saj je pealla najboljša, če se naredi v veliki količini. Tradicionalno jo na odprtem ognju iz borovih in drv pomarančevca kuhajo moški. Drva naj bi dala jedi posebno aromo. Prav zato, ker je kuhanje tradicionalne paelle družabni dogodek, je ta jed, enako kot pri nas golaž, priljubljena na španskih festivalih in političnih zborovanjih.
Čeprav gre v paello lahko vse, kar najdemo v hladilniku, načeloma obstajajo tri vrste paelle: valencijska, morska in mešana. Valencijska vsebuje beli riž, zelenjavo, fižol, zajčje, piščančje in račje meso ter polže. V morski paelli se meso zamenja s kombinacijo morskih sadežev in rib, v mešani pa so tako morski sadeži kot meso. Za vse je značilno, da je ena ključnih sestavin žafran, ki da jedi značilno rumenkasto barvo.
