Rateče na samem repu Zgornjesavske doline pred vstopom v dolino pod Poncami in tik ob tromeji veljajo za enega najbolj mrzlih krajev pri nas. Letos so pravo zimo dočakale šele ob koncu januarja, tako da so bile tudi vaške gostilne vse bolj polne. In ni jih malo. Kar pet jih premore vasica in vse so zelo dobre in odlično obiskane. Najbolj oblegani slovita po ocvrtih piščancih, povsod pa znajo pripraviti dobre pečenke in drugo klasiko za »šnicel bataljone« avstrijskih in italijanskih gostov.
Čeprav prave domače avtohtone ponudbe manjka in čeprav kakšne prave povezave med gostinci (še) ni, pa se nekaj vendarle premika. In če bo rateški krap tisti, ki bo združil ne samo Rateče, pač pa vso dolino, bo to le še en poklon tej res zanimivi in v kuhinji sila uporabni jedi, ki jo v Ratečah delajo iz vlečenega ali krompirjevega testa in jo polnijo bodisi s skuto bodisi s polento, kocovi pa so polnjeni s suhimi hruškami. Podobno jed poznajo tudi na Koroškem, v bližnjem Podkorenu so krapi največkrat iz ajdove moke, podobno tudi v Mojstrani, kjer pa je oblika jedi že povsem drugačna.
Vsak kraj ima značilno jed
»Lansko poletje smo sodelovali v čezmejnem projektu kranjskogorske turistične organizacije Dolina sanjska – kulinarika božanska, kjer so za vsak kraj v dolini opisali eno, za tam zares tipično jed. Mi smo seveda ponosno predstavljeni z rateškimi skutnimi ali, kot mi pravimo, špresovimi krapi,« je povedala predsednica Turističnega društva Rateče Tina Brlogar. Drobna knjižica receptov je pravi kulinarični biser avtohtonih gorenjskih jedi, ki jih znajo pripraviti »ta boljše« gospodinje Zgornjesavske doline. Podkoren je tako predstavljen z zabeljenim fižolom s koruznim sokom, Kranjska Gora z maželjnom in kislim zeljem, Gozd Martuljek s suhomesnatimi cmoki v suhi župi, Dovje z mešto z zaseko, Mojstrana s koruzno polento s kislo repo in Radovna z ajdovimi krapi s skuto. Prav vse te jedi v mogoče malo drugačni izvedbi lahko okusite tudi v Ratečah, pravi Brlogarjeva. »Najbolj znani pa so seveda skutni krapi. Skuta je bila namreč vedno na voljo, polenta pa tudi. Glede na to, da imamo v našem muzeju tudi leseno penovko za krape, ki ji rečemo krapn'ca, bi sklepala, da gre tudi za zelo staro jed,« je dodala Brlogarjeva.
Rateški skutni krapi so lahko predjed, samostojna jed (sploh preliti s kuhano zaseko), priloga k mesnim jedem ali sladica. Kocove naredijo tako, da zmletim skuhanim suhim hruškam dodajo polento, zaseko, sol, poper in čebulico. Kuhane prelijejo z mezelnom, nekakšnim rateškim bešamelom. Ker se delajo »v roki«, imajo na vrhu značilen »petelinji greben«. »Sicer pa so tipične rateške jedi še razne enolončnice, pa budla, ki jo naredijo iz kruha, pljuč, jajc in rozin in spečejo v pečici. Znani sta še suha in ovčja župa, za sladico pa hrepovci. To so naši krhki flancati. No, krofom brez marmelade rečemo fantovci, krompirjevi juhi pa čompica. Imamo še mesene kvobase in krvave kvobase. Forfli so pa nekakšni vlivanci,« razlaga Berlogarjeva in prav taki zanimivi izrazi so naslednji projekt njihovega turističnega društva. »Res, naš jezik je nekaj posebnega in čisto drugačen že od govorice v Podkorenu, kaj šele v Kranjski Gori. Na eni strani vpliv Italije in naše Primorske, od tod tudi krompirju rečemo čompe, na drugi strani je veliko nemških besed. Smo v ozki dolini, a vseeno na prepihu,« je dodala Tina Brlogar. In to se kaže tudi v kulinariki: »Imamo pet zares dobrih gostiln, pa nič ni napisanega o naši kulinariki. To moramo popraviti.«
Najbolj priljubljeni so skutni
Ena od teh gostiln je tudi gostilna Uh tik ob križišču, kjer se zavije v Planico. Zakonca Kavalar sta prepričana, da bi se morali rateški gostinci bolj povezati, morda tudi prek starih avtohtonih jedi. Že res, da tako kot drugje tudi pri njih najbolje kaže malicam, kosilom, pečenkam, kmečki pojedini in podobni klasiki gorenjskih gostiln, a gostje so vse bolj navdušeni tudi nad čim drugačnim. Tako že nekaj časa pripravljajo maželjne, nekakšne v mrežico zavite mesne kepe iz vseh delov skuhane in zmlete svinjske glave. S praženim krompirjem so pozimi sila priljubljeni. Pravi hit, sploh med Italijani (obstaja skupina iz Benetk, ki pridejo v Rateče le zaradi njih), pa so rateški krapi. »Največji problem je bil določiti, ali gre za samostojno jed, prilogo ali sladico. Najbolj gredo gostom v slast skutni iz krompirjevega testa, ki jih postrežemo kot glavno jed, da pa jih na krape malo navadim, jih vsaj jaz najraje postrežem k pečenki ali golažu,« je ob vrtenju kuhalnice razglabljal Miran Kavalar. Za recepte in izdelavo skrbi žena Sonja: »Različne nadeve smo poskusili in ponudili več različic, pa smo s tem le zmedli goste. Kocovi niso šli v promet. Morda jih pa ne znamo pripraviti. Zato smo ostali le pri skutnih, ki jih delamo po klasičnem receptu z nadevom iz skute, polente, pehtrana, prepražene čebule in soli. Zadnjič smo imeli eno pogostitev v Kranjski Gori. Sto ljudi je bilo treba postreči. Tvegali smo z manj znanimi krapi, a je bil uspeh popoln. Niti eden ni ostal na krožniku!« je ponosno povedala Sonja Kavalar.
Zanimivo je, da je zelo težko izbrskati, zakaj se krapom reče krapi, ponekod tudi krapci. Z ribami nimajo prav nobene zveze. »Še najbolj verjetno je, da imajo tako ime, ker se jih prime z roko, včasih pa so vsem jedem, ki so jih delali v roki, rekli krapi. Pa tudi ne vem natančno, zakaj,« je razmišljala Kavalarjeva. Morda pa je to izziv za prej omenjeni projekt rateškega turističnega društva. Kot tudi in predvsem, da bi v dobrih rateških gostilnah ponujali več avtohtonih jedi. Izbira je namreč čisto dovolj pestra.