December je mesec, ko naše blagovnice prekipevajo od silnih kupov pomaranč, mandarin in limon. Drugega sadja razen jabolk v tem času ni kaj prida, potreba po vitaminih pa je zaradi nizkih temperatur in pretečih virusov silna. Poleg tega mesec zaznamujejo dobri možje, ki se jih je prijela za nekatere otroke bolj, za druge pa manj posrečena navada, da radi prinašajo pomaranče. A tisti lepi časi, ko s(m)o se otroci nadvse razveselili pomaranč, so mimo. Zagotovo tudi po zaslugi dejstva, da je nakup teh oranžnih sadežev dandanes precejšnja loterija; nemalokrat se pripeti, da namesto v sočen, sladek in krhek reženj ugriznemo v presušeno žvečilo brez okusa.
Pravi so samo trije
A pustimo to ob strani. Dejstvo je, da dandanes ne gredo v promet le pomaranče. Agrumov je več vrst in na prodajnih policah se pojavljajo tudi bolj eksotična sadna imena. Gotovo ste na oddelku s sadjem že naleteli na pomelo (Citrus maxima) in pomislili, da gre za kakšen novodobni križanec sumljivega izvora. Za slednje boste morali vprašati dobavitelja, gotovo pa je, da ni to nikakršen križanec, temveč ena zgolj treh prvotnih sort agrumov – poleg citrone in mandarine.
Slednje na tleh nekdanje skupne države že desetletja uspešno gojijo v dolini reke Neretve, od koder do nas pridejo sveže in sočne, za pot pa jih ni treba posebej kemično preparirati, kakor se to dogaja z agrumi iz daljnejših krajev. Konec koncev mandarine, ki so zaradi svojega izvora ime dobile po kitajskih veljakih, uspevajo tudi na Primorskem, a jih posamezniki gojijo v manjšem obsegu.
Tudi pomaranče so križanci
Pomaranče (Citrus x sinensis) sicer že dolga stoletja uspevajo samostojno, a v resnici gre za starodavne kitajske križance med pomelom in mandarino, ki naj bi jih v Evropo prinesli po kopnem, že Rimljani pa naj bi jih pod imenom »melaranča« gojili na Siciliji, kakor pričajo latinski viri. Zanesljivo so jih v Evropo po morskih poteh v štirinajstem stoletju pripeljali še Portugalci, ki so pomarančo kmalu razširili po vsem svetu. Še v 19. stoletju so pomaranči zato ponekod pravili portugalka. Tudi pri pomarančah velja, da ni vse zlato, kar se sveti, in med različnimi sortami, oranžnimi in rdečimi, obstajajo tiste skromnejšega videza s tankim olupkom, ki pa so bolj sočne, in one, večje in lepše, pa zato bolj suhe. Sočnejše sorte se dandanes – verjetno tudi zaradi domnevno manj privlačnega videza – uporabljajo predvsem za sokove in jih je v prosti prodaji težko kupiti.
V zimskem času so zelo priljubljene tudi klementine (Citrus x clementina), plod križanja med mandarino (Citrus reticulata) in pomarančo. Ime naj bi dobile po menihu Clementu Rodierju (1839–1904), ki je v alžirskem samostanu Missergin uspešno križal omenjeni sadni sorti. Križanje se je izkazalo za zelo uspešno in klementino so kot sadež s trajnimi karakteristikami priznali za samostojno vrsto citrusa. Pred tem je namreč veljala za vrsto mandarine. Klementine so si pot na trgovske police utrle leta 1940 in od takrat postale najbolj popularne med agrumi, ki po prodaji že prekašajo pomaranče; bržkone gre zasluge pripisati enostavnemu lupljenju in sladkemu okusu.
Dozorele so blage oranžne barve
Vse leto se v hladilniku vselej najde kakšna limona (Citrus x limon). Poleti z njo pripravimo okusno in osvežilno limonado, pozimi daje vitamine čaju, njena lupina izboljša okus poticam in drugemu pecivu. Gre za starodavno križanko med pomelom in citrono, a kakor pomaranča že dolga stoletja uspeva samostojno. Malokdo limone uživa kar tako, kakor pomaranče, obstajajo pa sladke različice, ki jih lahko uživajo le domačini blizu nasadov, saj utrgane z drevesa niso obstojne več kot tri dni. So pa vsem dostopne poletne zelene in zimske rumene limone. Prve so izredno sočne in tankega olupka, pridobijo pa jih z namerno štiridesetdnevno popolno sušo med junijem in julijem. Na istih drevesih pozneje dozorijo še njihove zimske sestre, ki so tudi najbolj razširjene. Na sušni Siciliji zaloge pitne vode od nekdaj razkužujejo s svežimi polovicami limone, od tam verjetno tudi navada, da navadno vodo postrežemo z rezino limone.
Nekateri zagrizeni preganjalci zimskih virusov in prehladov prisegajo na grenivke (Citrus x paradisi). Kot pove x v latinskem imenu, gre tudi tu za zelo starega križanca, domnevno med mandarino in pomelom, tudi grenivka pa že stoletja uspeva samostojno. Pravzaprav je nasledila in domala popolnoma izpodrinila svojega prednika, prvobitni pomelo. Po njem je podedovala okus in sočnost, po mandarini pa manjšo velikost in bolj sploščeno obliko. Posamezen sadež pomela hruškaste oblike namreč doseže tudi deset kilogramov teže. Njena bližnja, zelo sočna sorodnica mineola (Citrus x tangelo) je križanka med grenivko in mandarino. Okus ima po mandarini, po velikosti pa bolj spominja na grenivko. Vzgojili so jo leta 1931 na Floridi in nosi ime po tamkajšnjem kraju Minneola.
Ljubitelji zlasti poleti priljubljenih koktajlov ne morejo brez limete (Citrus x aurantifolia). O njenem izvoru še vedno pričajo zgolj ugibanja, a verjetno gre za večkratno križanje med pisano paleto citrusov, kar se tematsko kar precej ujema s koktajli. Sadeže poberejo še povsem zelene, ker tako ostanejo sočnejši in okusnejši, na drevesu pa bi dozoreli do blage oranžne barve.
Za likerje, parfume in okras
Poleg naštetih poznamo še druge citruse, ki pa svežih ne uživamo. Bergamot uporabljajo za dodatek marmeladam, iz olupkov pa pridobivajo esenco za likerje in parfume. Podobno je s kinotom, katerega sok je obvezna sestavina italijanskih grenčic, pa tudi različice domače pijače vaše in naše mladosti – cockte chinotto. Najkislejša med njimi je kombava, katere liste uporabljajo v kreolski kuhinji, iz olupkov pa pridelujejo esence za parfume. Razen citrusov med agrume spadata še okrasna kumkvat in poncirus.
Citrusi so pri nas precej priljubljeni, a velja poudariti, da so zaradi dolgih poti od drevesa do trgovske police močno obdelani z zdravju zelo nevarnimi pesticidi in konzervansi, zaradi česar je njihova lupina vse prej kot užitna. Na to se spomnimo vselej, ko damo otroku v roke pomarančo ali klementino ter ko v testo za potico naribamo lupino limone. Skrbeti nas bi moralo tudi, ko nam v lokalu v pijačo smuknejo rezino limone, saj se iz njene lupine v pijačo izluži več pesticidov, kot bi bilo za človeški organizem še dopustno. Marjana Peterman, strokovna sodelavka Zveze potrošnikov Slovenije, zato vsakršno uporabo lupine citrusov odsvetuje, razen če gre za ekološko pridelane sadeže z ustreznim certifikatom.
»Sredozemski agrumi k nam potujejo tudi do osem dni, zato jih zaščitijo pred škodljivci. V ta namen uporabljajo ali dovoljene kemikalije ali vosek. Ekološko pridelani agrumi, zaščiteni le z voskom, ki ga odstranimo s toplo vodo, imajo užitno lupino, a so tudi bolj občutljivi za kvar,« razkriva Petermanova in poudarja, da mora trgovec označiti, ali je lupina užitna ali ne, zato naj bo potrošnik pozoren na napise na etiketi. »Pri nakupu priporočamo, da agrume, zaščitene s kemikalijami, strogo ločimo od preostalih živil, saj se strupene snovi v nakupovalni torbi zlahka prenesejo nanje. Vsekakor je priporočljivo sadeže oprati najprej v topli, nato pa še hladni vodi,« konča Petermanova, ki opozarja, da lahko s tem odstranimo le od 30 do 70 odstotkov kemikalij.