Meni, da gre pri njeni glasbeni dejavnosti le za hobi. Ima nekaj zanimivih idej, kako dvigniti slovensko glasbeno produkcijo na višjo raven. Bivša manekenka je ob nedeljah najraje doma v krogu družine. Rada ima naravo. Včasih sanjari o lastni družini. Rojena je v znamenju raka. Je trmasta, vztrajna in ambiciozna. Če si zada kakšen cilj, zlepa ne popusti.

Vaša tretja plošča je za razliko od prvih dveh nekoliko bolj umirjena?
Naslovna skladba z imenom Ljubezen ena je je moja prva balada. Zanjo smo posneli romantičen videospot. Na polovici plošče še vztrajam v dance usmeritvi, ki so je bili doslej navajeni moji poslušalci. Vse posnetke smo naredili v Ankaranu v studiu McMillan. Gianni Rijavec je prispeval glasbo, besedila sva naredila skupaj, aranžmaji so delo Marina Legoviča, končni mix pa sta naredila Marino in Sašo Fajon. Plošča je na trgu že od novembra. Naslovna skladba je postala popularna ob valentinovem, prazniku zaljubljenih.

Vendar glasba ni vaša glavna usmeritev?
Veliko energije vlagam v svoj študij, obiskujem četrti letnik ekonomske fakultete. Razmišljam že o tem, kaj bo po diplomi. Verjetno se bom redno zaposlila. Trenutno so izpiti moja največja skrb, glasba pa je na prvem mestu mojih hobijev. Nudi mi ogromno veselja in užitka. Verjetno bo vedno tako.

Bili ste manekenka, zato vam je znano, da se mnoga dekleta z odrov preusmerijo v agencijske posle. Se to dogaja tudi v glasbi? Je to izziv tudi za vas?
Kolikor vem, obstaja že kar precej založb. Med njimi vlada močna konkurenca. Večina uspešnih glasbenikov, ki živijo le od glasbe, odpre kasneje svoj studio, založbo, ali pa radijsko postajo. Zase še ne vem, kam se bom usmerila. Mogoče bom sledila takim zgledom, lahko pa da bom delala v marketingu, ki je predmet mojega študija.

Kakšno je vaše mnenje o našem glasbenem marketingu?

Obstaja kar precej lukenj. Tudi založbe bi lahko naredile bistveno več. Res je, da se trudijo, za vse pa velja, da imajo premalo ljudi. Če hočejo, da bi bili glasbeniki, s katerimi sodelujejo, uspešni, bi morali narediti več. Slovenija je majhen trg in vlaganja v glasbene projekte se težko povrnejo. Vendar bi se dalo z boljšo organiziranostjo vseh udeležencev doseči večji izkoristek.

Imate tudi voditeljske izkušnje?

Dobila sem že nekaj zanimivih ponudb z radijskih in televizijskih postaj. Vse sem zavrnila zaradi obveznosti na fakulteti. Mogoče pa bom kakšno priložnost izkoristila v bližnji prihodnosti. Nekaj malega izkušenj imam še od takrat, ko sem vodila razne modne revije.

Sta z Giannijem par?
O tem je bilo že dosti napisanega in še več povedanega. Žal je bilo med ugibanjem tudi mnogo neresnic. Da, res sva par. Poleg tega, da se ujemava zasebno, se dopolnjujeva tudi pri glasbenem ustvarjanju.

Besedila sta napisala oba?

Ko smo pripravljali material za ploščo, sem imela nekaj idej, ki smo jih takoj uresničili. Z Giannijem sva pri pisanju besedil skušala združiti ideje obeh. Tudi sicer smo skušali upoštevati čim več različnih zamisli vseh glasbenikov, ki so pomagali v studiu.

Ste po izidu plošče doživeli kaj nepričakovanega?
Nenavadno je, da sem dobila veliko polen pod noge. To me je zelo presenetilo. Mogoče je prav najina zveza prinesla dosti negativnih misli in različnih podtikanj. Že takoj ob izidu sem doživela veliko nagajanja. Zdi se mi, da gre marsikomu v nos dejstvo, da sva par. Mislim, da mnoge moti, da poizkušava nekaj narediti skupaj. Nekateri, ki sem jih imela za prijatelje, med njimi so tudi bivši sodelavci, so mi preprosto obrnili hrbet. Škode jim sicer ni uspelo narediti, so me pa razočarali.

Kakšna je zveza med Štajerko in Primorcem?
To je dobra kombinacija. Štajerci in Primorci smo po značaju podobni. Smo veseljaki, radi spijemo kakšen kozarček, imamo kar nekaj skupnih točk. Doma sem s Svete Ane pri Lenartu, študiram v Mariboru, zato se z Giannijem srečujeva večinoma na Štajerskem.

Ena od vaših novih skladb je prav šaljiva?
Pesem je prav posebna. Opisuje mojo izkušnjo s policaji in je s svojim humorjem primerna za kakšno diskoteko ali za žurke. Imenuje se Hej dečko plavi.

Imate veliko srečanj z možmi postave?
Včasih moram res plačati kakšno kazen. Ogromno sem na poti. Za volanom sem v povprečju po tri ure na dan. Tako kot večina glasbenikov. Slovenija je sicer majhna, če pa se voziš po njej povprek in počez, se ti zdi, da je kar precej velika.

Ali razmišljate, da bi zapeli, kot je zdaj popularno, v duetu, mogoče celo s hrvaškim avtorjem?
To se mi ne zdi dobra zamisel. Bolj bi mi bilo všeč sodelovanje s slovenskim glasbenikom. Z Giannijem tu in tam že nastopava skupaj, o duetu pa se še nisva pogovarjala. Za kaj takega je še čas.

Se tudi v svet glasbe podaja veliko mladih z nerealnimi pričakovanji?
Seveda. Zlasti v zadnjih dveh letih opažam, da se je pojavilo veliko novih izvajalcev. Včasih sem kar presenečena, od kod se vzamejo. Pogosto jih podpirajo starši. Tako kot v manekenstvu. Pripravljeni so investirati ogromne vsote, da bi njihov otrok posnel ploščo in se pojavil v medijih. Nekaterim celo uspe. Drugi pa zaman porabijo na desettisoče mark.

Skratka, stran vržen denar? Starši poskušajo narediti nekaj dobrega za svoje otroke. Večkrat se poizkus klavrno konča. Čeprav se o tem ne govori javno, se slabe novice hitro širijo. Tisti, ki je vse izgubil, se pač noče izpostavljati. Pri manekenstvu sta za začetek dovolj model in fotograf, v glasbi pa so potrebni avtorji glasbe in besedil, pa aranžmaji, potreben je studio Vse sodelavce je treba plačati. Na koncu pa je vendarle publika tista, ki izbere, kateri projekti bodo preživeli. Pogrešam pa večjo medijsko podporo glasbeni sceni. Obstaja množica novih komercialnih televizij, vendar vsaka dela po svoje in podpira svoj krog glasbenikov. Če bi bil medijski prostor enotnejši, bi imeli pregled, bolj urejeno tržišče pa bi koristilo vsem glasbenikom. Zaradi naše nepovezanosti pa k nam vdirajo hrvaški glasbeniki in nam odnašajo velike vsote denarja. Njihova glasbena produkcija je za razliko od naše izvrstno organizirana. Pri nas improviziramo, oni pa imajo vpeljano timsko delo. To je tisto, kar nam manjka.