V Brda najbolj mamljivo vabita vino in kulinarika s sestavinami z domačega vrta. Trajnostno naravnanemu turizmu pa so Brici nedavno dodali še eno zgodbo. Gostje šestih domačij in kmetij se bodo lahko po Brdih brezplačno popeljali še z električnimi ekoskuterji.
Med kmete in ponudnike, ki so pristopili k ideji o ekomobilnem turizmu, krenemo kar z zelenimi »pohajkovalniki« z rdečo češnjo v ospredju. Prvi vtis zmede, saj konjički nič ne zahrumijo, ko priviješ ročko za pospeševanje. A s svojo ležerno in ravno pravšnjo hitrostjo za ogledovanje okolice hitro prepričajo. Čez nekdanji mejni prehod Neblo jo do turistične kmetije v Bregu pri Golem Brdu mahnemo po italijanski strani.
V nekoliko odmaknjenem in manj poznanem delu Brd, kjer vladata mir in tišina, sta Mirela in Adrijana Peresin že pred dvajsetimi leti orali ledino briških turističnih kmetij. Na terasi nad dolino nas pričakata s hladno predjedjo – kanapeji iz bele polente, sira in paradižnika češnjevca ter posebej priporočita, naj na nalomljeni sir kanemo med, obogaten z aromo, ki mu jo je pustila vanj pomočena vejica sivkinih cvetov. Zraven ponudita penino z dodatkom bezgovega soka. Osvežilno.
Frtalja s sivko
»V ekoturizmu vidim veliko prihodnost. Smo v krajih, kjer je vse še tako neokrnjeno, in zato se mi zdijo skuterji izjemna ideja,« pripoveduje Mirela na terasi, s katere seže pogled na italijansko stran Brd. Na njihovi kmetiji ponujajo sezonske jedi, značilne za Brda in Furlansko nižino. »Naša politika kuhanja je, da greš na vrt, pobereš in skuhaš. To ni nobena umetnost. Vse je sezonsko, zato pozimi ne morem gostu ponuditi mešane solate, a mu skušam to tudi pravilno predstaviti,« pove Mirela.
Letos sta se s sestro navdušili nad sivko. Aprila sta posadili 700 sadik. »Sivka nam nadomešča vinograd,« se posmejeta. Vpletata jo v kulinariko: njene cvetove namesto zelišč vmešata v značilno briško frtaljo, dodajata jo sladoledu in v omake za belo meso ter rezance. »Rezanci z bučkami, mandlji in sivkinimi cvetovi. Super dobro,« namigne sogovornica. Lahko si le predstavljamo.
Vrnemo se v osrčje Brd, v Neblo, kjer pred kmetijo Šibav že čakata Miran Šibav in njegova nečakinja Danijela Šibav, ki je lani prevzela vajeti kmetije. »Že od malih nog sem domača; na traktorju, v kleti, vinogradu, povsod,« pojasni in doda, da jo delo na kmetiji in v naravi veselita in da prevzem ni bil iz nuje. Obdelujejo 10 hektarjev vinogradov in nekaj nasadov breskev, gostje lahko pri njih tudi prespijo. Ne gredo se množičnega turizma, bolj jim je pomembno, da si za gosta vzamejo čas, z njim poklepetajo, ga pogostijo in mu osebno priporočijo, kaj naj si še ogleda.
S skuterji bo zdaj to še lažje, je prepričan Miran. Ko predstavlja njihov osrednji pridelek – rebulo letnik 2011 – Danijela na mizo prinese mineštro, še eno tipično briško jed. »Mi pravimo, da mora biti v njej tudi nekaj 'frutti di porco', po domače klobas in kosti od pršuta. Zraven pa domača zelenjava z domačega vrta. Samo ječmen je kupljen,« naznani mlada prevzemnica. S kruhom pomazano.
Briško s francoskim pridihom
V vročem poletnem popoldnevu tudi skuterjem postaja toplo, postanki so zato vse pogostejši. Na domačiji Kabaj v Šlovrencu gospodarica Katja Kabaj Morel hitro prevzame vlogo novinarja in poizveduje po našem mnenju o skuterjih. Sama jih ima v mezincu in prepričana je, da se bo ponudba sčasoma prijela tudi pri njihovih gostih, ki so – zanimivo za Brda – večinoma Slovenci. »S tem se prav pohvalim, ker mi je všeč, da imamo domače goste. Med tujci pa prevladujejo Avstrijci in Nemci. Sem prihajajo tisti, ki vedo, zakaj pridejo v Brda: zaradi narave, kulinarike in vina,« pravi gospodarica, ki se medtem spretno zavihti na skuter.
Tudi sama bo naredila kakšno »furo«, da bo znala gostom priporočiti, kam naj se zapeljejo in kolikšen klanec električna baterija še zmore. »Zagotovo pa jih bomo poslali na domačije preostalih ponudnikov električnih skuterjev. Vsak od nas ima eno dodatno ponudbo. In pri vsaki domačiji se pogled drugače odpre,« pravi.
Kabajevi so v prvi vrsti vinarji, njihova posebnost pa je »french touch«, kot pravi Katja, oziroma francoski pristop do vina in kulinarike. Njen soprog in gospodar domačije Jean Michel Morel je namreč v Brda pred več kot dvajsetimi leti prišel iz Francije. Nekaj francoskega veje tudi iz prigrizka, ki ga medtem Katja prinese iz kuhinje: narastek iz mladega graha, položen na lističe radiča, in parmezan, na vrhu pa košček popečene pancete. Odločitev za repete.
Že na polovici briškega potepa prekoračimo vse časovne okvire za obisk šestih domačij. A odločimo se, da čas tokrat ne šteje. Tihe zelene konjičke poženemo nazaj skozi Dobrovo do Gradnikove Medane. Na domačiji Belica vrvež daje slutiti, da smo v centru turističnega dogajanja in potem nam gospodinja na mizo postavi še frtaljo – središče briške kulinarike. Ne s sivko, temveč z domačimi zelišči: s koromačem, z rmanom in madrjanco. In zraven bela polenta. Tradicionalno.
Za eko se je treba potruditi
V Češnjevem gaju v Vipolžah so pod domačijo Prinčičevih zorele fige, zgodnje breskve so že pobrali. Gospodinja Zlatka Prinčič prizna, da bi se spodobilo, da bi dišalo po češnjevem zavitku, a kaj ko češenj ni več. Zato je spekla domače limonine piškote. Njihova prenočišča z bazenom so v briški turistični ponudbi ena od zadnjih novosti, a kljub temu k njim gostje že prihajajo od vsepovsod. Tudi taki, ki zgolj sedejo in tri dni igrajo bridž. In ker imamo ta dan toliko povedati o ekološko ozaveščenih turistih, gospodarja Edija Prinčiča povprašamo, koliko so Brda v resnici eko. Pokima, da se posamezni pridelovalci, vinarji in sadjarji kar odločajo za naravi prijazen način pridelovanja. A prizna, da so klimatski pogoji pridelave v Brdih takšni, da se je treba kar precej potruditi, da je pridelano resnično eko, in da včasih zaradi tega niti ne pobiraš pridelka. Poučno.
Morali bi še na kavo v vilo Alma vista v Vipolžah. A ura tokrat resnično ni bila več na naši strani. Priložnost za naslednjič.