In kaj se je jedlo čez tako dobro pivo? Skuša, jogurt, grah in jagode: lahek pomladanski krožnik, pardon, soški kamen, na katerem so bili ob naštetem še koromač in šparglji. Terina kozličkovih jeter s sušenim divjim sladkim jagodičevjem. Nekakšen fois gras kozlička, če se pošalimo, z dodanimi, ne presladkimi, marmeladicami. Do tukaj je delovala Ana, ravioli polnjeni z deviškim oljčnim oljem in prahom črnega ohrovta pa so bili že v domeni toskanskega mojstra. In vprašanje, ki si ga je zastavljala publika je bilo, kako je spravil kapljico olja v tako majhne testenine. »To je stvar molekularne kuhinje,« je razlagal ob koncu. Najbolj nasitna jed je bila kobariška: mlado zelje in fermentirana skuta. Zelo mlečna reč. Omenjene sestavine so zavili s slanino. Najbolj odtrgano jed je pripravil Tomei, šlo je za Rezine govedine s praženo maščobo steaka, ocvrte krompirjeve olupki, servirane na vročem lubju primorskega bora. Lubje mora človek prijeti v roko, nekateri so ga z rokami tudi jedli, drugi so jedli, podobno kot lubenico, zgolj z usti. Sledili sta še dve Cristianovi sladici, krema iz pekorina in boba, zraven je bilo še nekaj malega špargljev in grah, ter pena oljčnega olja, kuskus iz lešnikov in krema iz nešpelj. Tomei je, še preden je ljudstvo napadlo piškote in torto iz črnega piva, povedal, da je njegov nastop temeljil na oljčnem olju, ki je v Toskani najboljše na svetu in na mladi govedini, ki jo najbolje pripravijo, kje drugje, kot v Toskani.