Tudi tokrat sem se postavil pred izziv. Imeti svojo gostilno, v kateri si sam večinoma prisoten, je en spekter gostinstva. Imeti gostilno, ki preprosto funkcionira sama – z minimalnim časovnim vložkom lastnika –, pa povsem drug. Organizacijsko je slednja na precej višjem nivoju. Večkrat pa se zgodi, da trpi kvaliteta. Saj veste – ko mačke ni doma, miši plešejo. Vprašanje, s katerim se ubadamo vsi lastniki, je, kako naj to preprečimo.
To je moj trenutni izziv. Včasih pozabimo, na koliko ljudi vplivajo naše odločitve. Sam sem torej pred izziv postavil tudi vse v svoji okolici. Svojo družino – še imajo kaj potrpežljivosti? Svojo ekipo na gradu – sprejeti so morali nove odgovornosti in poleg tega ves čas delajo, kot da sem tam. Ne popuščajo. In seveda tudi svojo novo ekipo, da se zaženejo in prevzamejo odgovornost. Mi bo uspelo nanje prenesti svoj pogled na enostavno, dobro hrano?
Zanimivo je, da grem po tem, ko dam vse od sebe, da vse funkcionira, ko opravim svoj milijonti klic tistega dne, ki je rešil še zadnji velik problem, na grad, v svojo kuhinjo, v svojo trdnjavo, in primem za lonce. Zdi se mi, kot da vsi šumi in motnje utihnejo, slišni so le še meni znani zvoki in miselni vzorci, ki so že utečeni: koncentracija, naročilo, načrt, tajming, še minuta, imam vse? Sestavim, pošljem do gosta… mir v nemiru, zadovoljstvo v adrenalinu, užitek v pogovoru podobno mislečih – in ugotovim, da v bistvu najraje kuham; da komaj čakam, da se stvari postavijo na svoje mesto, da vse začne teči kot dobro naoljeni stroj, zato da bom lahko spet »samo« kuhar.
