Ko svetlolasa gospodična še vedno s prstom po zraku riše zemljevid Evrope, osorno pripomnim, da so Benetke od Kobarida, kjer živim, oddaljene vsega uro in pol zmerne vožnje. Njen odziv, že rahlo nesramen, češ, ne učite me vendar geografije, je vreden nastajajoče kolumne. Za Trstom, skratka, stoji visok zid, in to, kar se skriva za njim, ne zanima nikogar.
Te dni se v Posočju bije bitka za obstoj lokalne turistične organizacije. Nekaj prevratnikov brez strokovnega znanja ali izkušenj iz turizma ruši dobrega, delu in turizmu predanega strokovnjaka. Opozicija, ki lahko zaradi premoči glasov uniči temelje, na katerih smo ljudje ob Soči kamen za kamnom gradili našo prihodnost, temelji na osebnih zamerah in osebnih interesih ljudi, ki izrabljajo moč in pomanjkljivosti demokracije.
Ko se krepko čez polnoč sredi živahnega Rima odpravim spat, zadovoljno pomislim, da bo simpatična Norvežanka nekega dne gotovo obiskala Slovenijo in Posočje. A hkrati je tu zla slutnja, da bodo »temne sile« skupaj z vodstvom lokalne turistične organizacije uničile ves moj trud, neskončne ure dela, da bi dolino in z njo Hišo Franko postavila na kulinarični zemljevid sveta. Projekt Hangar 7, predano delo Matjaža, Saše, Vladke, Valterja, Tatjane in mnogih drugih, skratka, vsi dosežki, pohvale in posneti filmi, ne bo služilo ničemur več.
