V mojih kuhinjah se je šolalo že kar nekaj vajencev. Večinoma ne poznajo rib, mesa, niti osnovnih kuharskih tehnik, razlik med njimi, njihove funkcije in tako naprej. »Saj smo se učili,« pravijo, a ne znajo nič.
Čemu praktični pouk, če ne ravno zaradi tega, da spoznaš pomen teorije? To so stvari, ki jih dejansko potrebuješ pri svojem delu. Zakaj se dijake venomer pošilja na prakso na iste lokacije, kjer se z njimi nihče ne ukvarja? Saj tudi pri nas pomivajo posodo, a ko imam pet minut časa, jih vedno izkoristim za poučevanje.
Kako lahko pustimo te mlade ljudi na cedilu? Učitelji na gostinski šoli bi morali imeti vsaj mesec dni praktičnega dela v gostinstvu, da ne pozabijo, kaj vse morajo otroke naučiti. Mogoče ne bi bil odveč niti reden posvet učiteljev z izvajalci prakse. Učitelji bi morali imeti na voljo tudi denar, da povabijo v šolo izkušene gostince – za motivacijsko predavanje dijakom ali pa reden kuharski trening. Morda pa denar je, a ga šole ne razporejajo pravilno. Ni vrag, da ne bi kakšen sposoben gostinec prišel na obisk tudi iz čiste dobre volje. So koga povabili? Obstajajo namreč posamezniki, ki bi radi nekaj spremenili, a jim rigidni sistem tega ne omogoča!
Znanka mi je povedala, da je v srbski Subotici v šolskih klopeh vsega petnajst prostih mest za kuharski poklic, nanje pa se lahko usedejo le učenci z najboljšimi ocenami. Pri nas pa še naprej velja reklo – za kuharja boš že dober. Ker kuha lahko vendarle vsak?! A taki kuharji zelo težko dobijo službo, ker ne znajo nič. In potem se njihovo otroštvo razpotegne do 30. leta. Kdaj je to postalo sprejemljivo? Kdo bo tem »odraslim otrokom« dopovedal, da je treba do 30. leta že kaj narediti v življenju?
Trenutno je kuhanje v modi – vse te kuharske oddaje, knjige in kuharski idoli. Izkoristimo ta val, da izboljšamo sliko gostinstva pri nas. Povrnimo ugled gostinskim poklicem, kot so ga uživali pred desetletji!
