Sasu ima vrtnarja po imenu Janne. Kjer v vsakem velikem mestu rastejo stekleni nebotičniki, stolpnice, metro, avtobusne in železniške postaje, v Helsinkih raste Jannejeva zelenjava, mini jabolka, jagodičevje, koruza, zelišča, cvetlice. Vrtovi, kaj vrtovi, njive naravno pridelane zelenjave. Janne pozna vsako travico, vsak cvet, korenino, vsak plevel na svojem vrtu in svoje znanje deli s kuharjem. Ve tudi, kdaj uporabiti povsem neuporabne dele zelenjave. Si že jedla liste črnega ribeza? Liste rabarbare? Cvet topinamburja? Steblo mlade koruze? Z malim nožičkom odstrani koreninico iz kamnitega zidu, jo olupi in mi jo ponudi, češ »zagrizi, počakaj, poskusi«. Čez nekaj trenutkov moja usta napolni močan okus likviricije; strmim, ponovno poskusim in nejeverno obstanem. Likviricija ni doma na Finskem, ali pač? Koreninica je divja, mojim (in vašim) očem popolnoma navadna korenina.
Na jedilniku se tako znajdejo popki sončnice namesto artičok, popki cvetov lipe namesto kaper, laski mlade koruze namesto kreše, tanke koreninice gomolja zelene, ki jih vsak neveden vrtnar, ki o hrani in kuhanju nima pojma, preprosto odreže in zavrže.
Sasu ima najmanjšo kuhinjo na svetu. A njegova radovednost, znanje, njegovo raziskovanje, njegov vrtnar, njegovo kuhanje, njegovi tako neslišni in usklajeni kuharji ustvarjajo eno največjih kuharskih zgodb na svetu, kar pove tudi Rene Redzepi. Tako je nov trend v gastronomiji, bistronomija, rešila celo generacijo mladih talentiranih kuharjev, ki se jim zdi visoka gastronomija v »treh michelinkah« preveč utesnjena. In tako so mladi kuharji raziskovalci v razcvetu največje gospodarske krize rešili sanje vsakdanjega dobrojedca.
