V Vicu pripravljamo majhne prigrizke, v katere strnemo svojo domišljijo in filozofijo domače hiše ter duha svojega kraja. Takšni nastopi so zelo pomembni, saj svojo kulinariko približamo širši publiki, obenem pa smo z obiskovalci v neposrednem stiku. Letos sem pripravil jed iz vipavske postrvi, ki sem jo oblikoval v kepico in na vrh pridal kozjo skuto. Kot sladoled s smetano.
Prav danes bom sodeloval na Sladolentu v Mariboru, odlični gastronomski pobudi Violete in Uroša Mencingerja, ki poteka vse dneve tamkajšnjega festivala Lent. S kolegi iz vse Slovenije bomo v treh tednih predstavili naše ideje avtorske ulične hrane in ljudi poskušali prepričati z okusi ter nekoliko drugačnim pristopom k priljubljenemu načinu prehranjevanja. Pripravil bom dve jedi. Prva bo na pogled podobna kot v Vicu, a okusi bodo drugačni. Kepica bo iz goveje juhe, čeznjo bo prelita omaka iz kuhane govedine, za sladico pa bo sladoled iz kokte, pijače naše mladosti.
Naši izleti na ulico so dobrodošli, a tam so vendarle najbolj spretni mojstri, ki si v kioskih služijo vsakdanji kruh. Za vselej mi je v ustih ostal okus z nočnega pohajkovanja s kolegi pred leti po Neaplju, ko smo si ob treh zjutraj privoščili prigrizek na ulici. Hrustljavo zapečen odojek je bil božanski, kruh, kot da bi bil sveže pečen, vse skupaj pa je bilo pripravljeno na miniaturnem prostoru. Za vselej sem si zapomnil, da je manj velikokrat lahko tudi več.
