In tako smo sprejeli nov zakon o vinu, dacarji pa jutranjo kavo pijejo po barih. Da ne bo pomote, z ureditvijo situacije na vseh področjih, tudi vinskem, in doslednostjo izdajanja računov se stoodstotno strinjam. Ne strinjam pa se z medijskim, političnim in vsesplošnim prikazovanjem gostincev ter kmetov kot največjih davčnih oziroma vsesplošnih lopovov. Vsak naj pomete pred svojim pragom; tudi v naših in gostinskih vrstah je treba prevzeti odgovornost. Tako kot bankirji, politiki, sindikalisti?
Situacija na terenu ni vedno taka, kot se na prvi pogled vidi iz ljubljanskih politično-uradniških pisarn. Gospod direktor vinarske družbene skupnosti Slovenije tako vidi največji problem (ne)sodelovanja na vinski sceni v tem, da smo družinski vinogradniki in vinarji padli v skušnjavo sive ekonomije in nam zato ni mar za red in sodelovanje. Kot kmetija z enim zaposlenim in relativno majhno pridelavo sem primoran izpolniti več ali manj iste birokratske zahteve in plačati bolj ali manj iste davke kot družbeni vinarji. Register vinogradov, prijava pridelka grozdja in vina, kletarska knjiga, skladiščni listki, kvartarno poročanje o prodaji vina, prijava zalog vina, računi, trošarinski dokumenti, vsakomesečni obračun in plačilo DDV, plačilo davka od katastrskega dohodka, nepremičninski davek…
Zmedo na trgu povzroča vino brez vsakršnega dokumenta, brez vpisa v najosnovnejše registre, tako da kontrola skoraj ni možna. V večini primerov to vino izvira od razočaranih in obubožanih kooperantov družbenih proizvajalcev. Rešitev: pošteno plačilo za grozdje, ne pa dodatna kontrola tistih, ki smo v vseh kartotekah.