Za katolike je tako v Sloveniji kot v Italiji 15. avgust Marijin praznik, veliki šmaren. Za naše sosede pa ima praznični dan še poseben pomen, saj gre za ferragosto, praznik, ki ga je uvedel rimski cesar Avgust kot poletno praznovanje ob zaključku velikih del na poljih in začetek pričakovanja čim obilnejše letine. Na ta dan se Italijani, tudi tisti, ki niso na počitnicah, podajo od doma ter družijo z družino in prijatelji.
Jedilnik za avgustovski praznik še zdaleč ni do te mere »zapovedan«, kot je denimo za božič ali za veliko noč. Ker je poletje in je obilje svežih živil, so jedi, pa najsi bo na plaži, pikniku, kmečkem turizmu ali v gostilni, v prvi vrsti sestavljene iz njih. Pri nas našim gostom pričaramo praznično vzdušje in ponudimo jedi, ki si jih doma ne pripravljajo. Konec koncev k nam ne pridejo zato, da bi jedli, kar si skuhajo doma, hkrati pa si lahko privoščijo brezskrbnost v uživanju s svojimi najbližjimi.
Sam sem od mladih nog vse praznike preživel v gostilni – v kuhinji in med gosti. Drugačnega praznovanja pravzaprav nisem vajen in ga tudi ne pogrešam. Tega ne dojemam kot gostinsko usodo, temveč kot način življenja, kot svoj poklic, ki ga imam rad in ga z veseljem opravljam. Vem, da je podobno z vsemi mojimi kolegicami in kolegi, ki so predani našemu poklicu in prežeti z njim. Drugače ne more niti biti. Če bo prišel dan, ko mi bo presedlo delati ljudi zadovoljne za praznično mizo, bom globoko razmislil, kako naprej. Toda takšna misel je le hipotetična, saj se predobro počutim v svoji, gostinski koži.