Pomembno pa je, da nabiramo samo rastline, ki jih res poznamo, in da jih ne naberemo več, kot jih potrebujemo. Nezanemarljivo je seveda tudi mesto nabiranja. Le kaj ljudem roji po glavi, ko nabirajo regrat ob prometni cesti?
Odkar kuham, nabiram. Tudi širšo družino, vključno z zaposlenimi, spodbujam, da postajajo nabiralci, in na ta način spoznavajo nove sestavine. Spominjam se prve prave profesionalne kuharice, ki sem jo kupil. Ko sem stal v knjigarni sredi Londona med stoterimi debelimi kuharskimi knjigami in zelo tanko denarnico, se mi je zdelo, da je nemogoče izbrati. Essence Davida Everitta Matthiasa me je navdušila ravno zaradi kataloga divje hrane na koncu knjige – to je bilo tisto, kar je pretehtalo. Cortesejeva biblija vsakega slovenskega nabiralca pa me je tako ali tako ponesla v nov svet.
Goste poskušam popeljati v svet divje hrane počasi, brez prevelikega napada okusov naenkrat. Želim pa pokazati, da se lahko divjo hrano čudovito vključuje v kulinariko in da nas v divjini čaka cela paleta novih okusov za odkrivanje. V času, ko se vsi trudijo kuhati lokalno in sezonsko – divje na krožniku je točno to. Pa ne gre le za rastline. Težko bi bilo kakšno meso bolj bio oziroma eko, kot je ravno divjačina. Kupite kakšno knjigo, ujemite kakšen »nabiralniški« tečaj, izkoristite vsak sprehod, vsak izlet. Listek tu in listek tam, pa dobi jed popolnoma nov okus. Naj vaša hrana podivja.