7.45. Dvorišče razsvetli nenaden oster hrup lomljenja stekla. Komunala prazni zabojnike s steklenicami. V glavi poskušam prešteti, kolikokrat smo že prosili/bentili/grozili, naj to vendar počnejo ob človeku na počitnicah prilagojenem času.
8.15. Še vedno v japonkah in z na silo spetimi lasmi. Valter mi posreduje sporočilo, da imava novo bolniško. Planem v jok.
8.30. S prenosnim telefonom na ušesih brskam po hladilnikih in naročam potrebne sestavine za prihajajoča dva dneva.
8.45. Pečem umešana jajca z zelišči. Hkrati rešujem čisto človeško-tehnične težave naše hiše. Poleti je ljudem prevroče in pogosto postanemo krivično nestrpni.
9.30. Skuham si prvo kavo in se zleknem v senco, daleč od vrveža dvorišča Hiše Franko. Zmotijo me zidarji, ki obnavljajo fasado »rumene hiše« in nujno/takoj potrebujejo dolgo lestev, čopiče in sveže zamešano rjavo barvo, ki se točno ujema z že naneseno.
10.00. V kuhinji začnemo priprave. Kruh že vzhaja, vleče se testenina za raviole, kockajo se sadje, zelenjava, na ognju dišijo, fondi, osnove, omake. Delo je občasno prekinjeno z nujnimi telefoni.
12–16.00. Vroče, vroče – kdo bi verjel, da smo v Posočju? Kosila.
16.15. Objamem verjetno najbolj pronicljivega kulinaričnega novinarja vsega sveta. Vljudnost zahteva skupno kosilo in klepet ob kavi. Otroci zbežali v Nadižo, kjer se je zadnje dni naselila vsaj polovica vesoljne Slovenije. V bistvu avgusta ob reki ne poznam skoraj nikogar več.
16.30–18.00. Med gosti, tole kolumno in vsaj tremi obljubljenimi recepti, ponudbami z meniji in neštetimi telefonskimi klici. Pomagam pri aperitivih in nameščanju gostov v sobe.
18.00. Razmišljam, kaj za vraga bi lahko bil dnevni pozdrav iz kuhinje. In ker smo pravkar čistili mini drobne jadranske škampe in so repi imeli svoj namen, glave pa ne, sem pomislila na naslednje: prigrizek po imenu »suck it«/glava majcenega jadranskega škampa, polnjena s kremo mortadele, nekaj požirkov bloody mary z vodko in baziliko vred.
19.00. Francoski novinar mi skrivaj namigne, da sta vsaj dva para gostov, ki čakata na večerjo, verjetna kulinarična kritika. Vraga, pa prav danes. Sicer pa, bo jutri drugače?
23.30. Izčrpani končam(o) večerje in in boga prosim, da večjih napak mnogim mizam in še več gostom navkljub ni bilo. Za konec črni pralineji z rušjem, črnim poprom in geranijo ter tisti z belo čokolado in bezgom.
24.00. Osvežilni gin tonik in mrzel tuš.
