»Nekega dne bo ves svet poznal moje ime,« je bil prepričan James Brown in to tudi vizionarsko uresničil. A njegov vpliv sega daleč prek glasbenih meja, saj je bil tudi glasen družbeni kritik, kar je znal izkoristiti v svojih besedilih, denimo v pesmi Say It Loud – I'm Black And I'm Proud, in pa spreten, če ne celo agresiven poslovnež, prvi svoje vrste med frontmani. Revija Rolling Stone ga je uvrstila na 7. mesto med največjimi glasbenimi izvajalci vseh časov. Po njem so se in se še danes zgledujejo generacije številnih glasbenikov, med njimi je njegove odrske gibe v svojih začetkih oponašal tudi Mick Jagger, ki je pri filmu sodeloval kot producent. Od botra soula so kradli domala vsi, od Michaela Jacksona do Princea. On pa si je marsikaj »izposodil« od človeka oziroma ekscentrične legende rokenrola, ki sliši na ime Little Richard.
90 špag
Film z naslovom Get On Up (fraza iz njegove uspešnice Sex Machine) je režiral Tate Taylor, znan po za oskarja nominiranem filmu Služkinje (The Help, 2011), Jamesa Browna pa je upodobil Chadwick Boseman, ki je imel sprva glede tega velike pomisleke, saj je menil, da zna biti v očeh javnosti nehvaležno upodobiti tako veliko ikono, saj je namreč igral že bejzbolsko legendo Jackieja Robinsona v filmu 42. Tudi producent Jagger je izjavil, da bi bilo lažje dobiti koga z Broadwayja, ki ima izkušnje s plesom in petjem, saj se zaveda, kako težka je ta vloga. A končna odločitev je padla, ko je režiser Taylor izvedel, da je Boseman iz kraja Anderson iz ameriške zvezne države Južna Karolina, saj je za glavno vlogo hotel nekoga, ki ima, kot se je izrazil, za nohti malo rdeče zemlje oziroma prihaja z ameriškega juga in je na to ponosen. S končnim rezultatom je več kot zadovoljen in odločitve ne obžaluje. »Bili so tudi dnevi, ko sem plesal po 15 ur na dan, prizor za prizorom. Mislim, da sem nekega dne naredil 90 špag,« je za revijo Rolling Stone potožil Boseman in dodal, da je bilo snemanje filma sicer zabavna izkušnja, po drugi strani pa je tudi vesel, da je končno vsega konec. Film, razkošen v scenografiji in kostumografiji, je stal borih 30 milijonov ameriških dolarjev, posneli pa so ga v pičlih 49 dneh.
Botru soula ukradli tudi način poslovanja
Mick Jagger, eden številnih Brownovih učencev, pravi, da z botrom sicer nikoli nista bila tesna prijatelja, a ga je v v 60. letih, ko so bili skupaj na turneji, natančno opazoval – tako na odru kot za njim. Eno od njunih soočenj je dokumentirano tudi v novem filmu. Gre za famozni nastop v šovu T.A.M.I., kjer so bili kot glavne zvezde napovedani Rolling Stones, James Brown pa je postal nekakšna njihova »predskupina« in boter soula je pokazal, da mu ni to niti malo všeč. Na koncu je, kot pravi odrski veteran, zasenčil prav vse nastopajoče, tudi svoje mlajše britanske glasbene kolege. Jaggerja je hipnotiziral Brownov »tajming«, kako se je znal v pravem trenutku odzvati na občinstvo ali ga dodatno stimulirati. Prevzel pa ga je tudi njegov liderski odnos do ostalih članov skupine oziroma njegova pozicija in avtoriteta znotraj benda. Zlobni jeziki pravijo, da je bila prav Jaggerjeva fascinacija z Brownom v 80. letih kriva za skorajšnji razpad Rolling Stones in trenja med Mickom in Keithom Richardsom. Slednji je namreč med stadionsko turnejo leta 1981 opazil, da je v slogu Jamesa Browna »njegov pevec« obesil napis Mick Jagger & The Rolling Stones. Lahko si mislite, da je napis kmalu izginil, saj z Richardsom ni dobro češenj zobati. Kitarist Guns N' Roses Slash je nekoč izjavil, da je ta »egocentrični poslovni model«, ki ga je Jagger sunil Brownu, kasneje od Micka prevzel še Axl Rose. Tudi ta je bil namreč navdušen nad Jaggerjevim nadzorom nad posli benda in frontmanovskim imidžem. Ja, očitno se zgodovina ponavlja in tudi Slash je napol v šali zaključil: »Vsega je kriv James Brown!«
Zadnje besede: »Nocoj pa odhajam«
Brownova glasbena pot je trajala kar šest desetletij – nastopal je vse do svoje smrti, 25. decembra leta 2006, ko ga je v 73. letu starosti zadela srčna kap. Njegova kariera pa je doživela vrhunec v zlatih šestdesetih z uspešnicami, kot so Papa's Got A Brand New Bag (1965), I Got You (I Feel Good) (1965), It's A Man's World (1966) in z izidom koncertne plošče Live at the Apollo (1963). V živo je bil pač še boljši oziroma najboljši. A v vsem tem ni bil sam in nepravično bi bilo vse zasluge pripisati samo njemu – pevcu in frontmanu, če hočete. Enega od ključnih doprinosov pri vsem tem je imela njegova skupina, ki bi jo bilo krivično označiti kot zgolj spremljevalno, čeprav jo je sam večkrat obravnaval tako. Brown je začel kot član skupine The Famous Flames, ki je nastala leta 1953, a tik pred vstopom v šestdeseta leta so odložili instrumente in postali njegovi spremljevalni vokalisti ter plesalci, glasbeno podlago pa so igrali drugi glasbeniki, ki so jim nadeli ime The James Brown Band in kasneje The James Brown Orchestra. Originalni člani The Famous Flames so danes že vsi pokojni – Lloyd Stallworth je umrl leta 2001, Johnny Terry štiri leta kasneje, James Brown leta 2006, Bobby Byrd le nekaj mesecev za njim in zadnji član Bobby Bennett, ki je edini doživel sprejem skupine v Rock and Roll Hall of Fame (2012), leta 2013. Pogreb Jamesa Browna, ki je v 73. letu starosti umrl zaradi pljučnice, je bil tako spektakularen in pompozen kot njegovo življenje in njegovi nastopi. Na tisoče žalujočih oboževalcev in zvezdnikov je drlo na javno pogrebno slovesnost, ki je trajala tri dni na treh različnih lokacijah – v teatru Apollo v newyorškem Harlemu, v areni Jamesa Browna v kraju Augusta v ameriški zvezni državi Georgia in v družinskem krogu v Južni Karolini. Poslovilne slovesnosti so se med drugimi udeležili Michael Jackson, Jimmy Cliff, Joe Frazier, Buddy Guy, Ice Cube, Ludacris, Dr. Dre, Little Richard, Dick Gregory, MC Hammer, Prince, Jesse Jackson, Ice-T, Jerry Lee Lewis, Bootsy Collins, LL Cool J, Li'l Wayne, Lenny Kravitz, 50 Cent in Stevie Wonder. Na smrtni postelji je izjavil: »Nocoj pa odhajam.« In odšel je. A njegova podoba ostaja nesmrtna. In zdaj je njegova zgodba dobila svoje mesto še na velikem platnu.