Kot je pred premiero povedal ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor, je predstava nastajala v mestih, kjer je lani potekal upor proti tedanji oblasti, in bo na odru poustvarila sliko, kot da se na spirali zgodovine nismo premaknili nikamor, saj se ponavljajo vedno enaki vzorci. Dramaturginja ter avtorica priredbe in songov Žanina Mirčevska pa je poudarila, da vidi ključno nalogo predstave v tem, da opravi s klišejskim dojemanjem sveta, ki se deli na izkoriščevalce in izkoriščane.
V središču drame Kralj na Betajnovi (1901) je fabrikant, mogotec in kandidat za poslanca Jožef Kantor. Podkupovanje, umazan lobizem in spletke so temeljni načini za dosego cilja, ko pa ti ne zadostujejo, je tudi umor sredstvo, po katerem rad poseže Kantor. A čeprav vsi vedo za njegove zločine, si nihče ne upa pokazati s prstom nanje – Kantor je vodja, je kralj na Betajnovi, ki vzbuja spoštovanje.
Ker je tematski korpus hlapčevstva v Cankarjevem opusu tako bogat, se jim je po besedah Mirčevske zdelo nujno, da ga v čim večjem obsegu uporabijo v predstavi. Tako je nastala ideja o songih, ki so predvsem kompilacija Cankarjevih replik iz njegovih dramskih besedil, umestitev songov v izvirno dramsko strukturo pa na tak način še poudarja grotesknost hlapčevskega duha. Songi so zasnovani v obliki večglasnega petja v slogu slovenskih ljudskih pesmi, ki so izraz enotnosti in sloge, namen petja pa je združitev v bratstvu. V slovenskih pesmih je ljudstvo lepo, ponosno in pokončno, v prirejenih songih pa je vsebina obrnjena. Kot je še poudarila Mirčevska, so songi pritrditev kolektivu, da je dosegel konsenz o tem, kako bo preživela gnila Betajnova. nr
