Njegov izrazni okvir je način birokratske produkcije, ki jo omogoča delo male pisarniške buržoazije. Po besedah kustosinje razstave Petje Grafenauer se v njegovem delu razkriva »zgodba repeticije in rutine, mrtvila kreativnega individuuma, kakršno prinese monotono opravljanje pisarniških del. Toda naše zavedno ali nezavedno pisarniško ravnanje – oblikovanje kepic papirja, čačke na robovih listov – kažejo na željo po ustvarjanju. V kontekstu umetnosti 'pisarniška umetnost' nadaljuje linijo minimalizma in konceptualne umetnosti šestdesetih in sedemdesetih let, ki sta se bližala izginotju forme umetniškega dela.«
Uriartejeva dela pričajo o manualnem, ničvrednem, banalnem in dolgotrajnem delu, ki je bilo potrebno za njegov nastanek. Kot je poudarila Petja Grafenauer, je jasno, da sta v njegovem opusu forma in izbrani medij vedno tudi odsev zunanje resničnosti. »Vanj je vpisano delo pisarniških birokratov, ki se mu umetnik med delovnim procesom ne odpove. Umetnost nastaja zgolj z uporabo delovnega orodja tistega razreda, ki v zadnjih letih pada vse niže na družbeni lestvici. Ustvarjalnost, rojena na neustvarjalnih krajih, združena z držo umetnika, daje upanje, da bomo nekoč vendarle spregledali.«
Pogovor z umetnikom Ignacijem Uriartejem bo potekal v četrtek, 8. avgusta, ob 18. uri v Galeriji Škuc. nr