Mnenje strokovnjakov

O turistični ponudbi Trbovelj so povedali:

Tokratno izvidnico bi težko označil za običajen turistični obisk. Vsa zadeva bolj spominja na protokolarni obisk mladinske delegacije Nigerije. Tudi sicer je eden od izvidnikov gostiteljem prodal zgodbo, da ga je v Evropo poslala afriška mladinska organizacija. Glede na to, koliko tujih turistov zaide v tako imenovane »tri krasne« (kljub temu »inovativnemu« sloganu), vsem gostiteljem oziroma gostiteljicam ni bilo težko hitro ugotoviti, kaj je privedlo izvidnika v njihov kraj ter temu primerno prilagoditi stopnjo sprejema. Edino voznik taksija ni najbolje razumel, kaj je TIC, in ju usmeril le do središča Trbovelj. Ob tem sem se spomnil, da bi bilo tudi v drugih slovenskih krajih zelo zanimivo izvesti anketo med taksisti, če vedo, kje je TIC. Prve izkušnje z naključnimi prebivalci (prebivalkami) Trbovelj so bili sicer presenetljivi. Ko sem prebiral zapis o pobegu in nejevernih pogledih, sem se spomnil zanimivih zapisov iz 19. stoletja, ko so v določenih slovenskih krajih prvič videli prebivalca Afrike ali Azije… Vendar je bil to le začetek, potem pa se je sprožil pravi plaz jalovine, če uporabim nekaj rudarske terminologije, in gosta sta bila deležna izjemne pozornosti. Le posteljo sta si morala pripraviti, kar menda ni nobena težava, posebej, če turista usmeriš na prenočevanje v mladinski center. Informatorka v TIC ju je sprejela odprtih rok in se nalogi primerno potrudila, čeprav med informacijskimi podatki ni imela tudi tistih, do kdaj je odprt muzej ali nočni klub. No, to še ni taka težava, saj imajo očitno v naših znamenitih TIC povsod po Sloveniji informacije rangirane po pomembnosti. Očitno je bil obisk gostov iz Nigerije osrednji dogodek v Trbovljah, ki se je prenesel tudi na odprtje etnološke razstave v muzeju o obrti v Zasavju (čevljarstvo, krojaštvo in šiviljstvo) avtorice etnologinje Jane Mlakar Adamič. Gosta sta bila tudi pri tem dogodku deležna tako poudarjene pozornosti, da na koncu sploh nista vedela, kakšno razstavo sta si ogledala, in sta menila, da so morda v muzeju dobili nov eksponat in to pridobitev praznovali s pogostitvijo in programom za povabljene. O kakšnih lokalnih in regionalnih jedeh, ki so jim bile ponujene in postrežene v obeh dnevih njunega obiska, ne morem govoriti. Enemu od izvidničarjev se je hrana zdela kar okusna, a kot Afričanu se mu lokalni način priprave riža ni najbolj prikupil. Drugi izvidnik pa v restavraciji sploh ni nič pojedel in je s sopotnikom nekaj »afriškega« skuhal v kuhinji mladinskega doma. To me spominja na nekdanje in tudi še velik odstotek sedanjih (namenoma ne rečem sodobnih) slovenskih turistov, ki na potovanjih v druge dežele in kontinente pogosto jadikujejo nad drugimi jedmi in težko pričakujejo govejo juho, pražen krompir in zrezek ob vrnitvi na sončno stran Alp (mimogrede: ta slogan bi morali preimenovati v stran sončnega mrka). Pa saj v turizmu ne gre za to, da bi turistom ponujali jedi njihovih kulturnih in geografskih okolij, ampak za spoznavanje drugačnosti, različnosti, za odkrivanje novih okusov, tudi za spoznavanje vsakdanjih prizadevanj prebivalcev, ki take jedi pripravljajo in uživajo. Zato naj bo tudi za nigerijska gosta to predvsem novo spoznanje, ne pa aprioristično odklanjanje nečesa, kar ni v skladu z njuno vsakdanjostjo prehranjevanja. Res pa je, da moramo biti pri ponudbi hrane ustrezno previdni in moramo predvsem premisliti, kaj in na kakšen način bomo gostom nekaj ponudili. Tako jim ne bo treba odklonilno sprejemati gobove juhe s sirom, ki je bila med drugim tudi zunaj aktualne ponudbe glede na letni čas, in ugotoviti, da sta za sladico dobila »tradicionalno torto, ki pa ni torta«(!). Ne vem, če kateri od tisočev turistov, ki obiščejo na primer Dunaj in pokusijo sacherjevo torto, potem ugotovijo, da je to neka tradicionalna torta, ampak si za vse večne čase zapomnijo njeno ime. Vsebina obiska gostov v Trbovljah je dejansko spominjala na protokolarni obisk delegacije: sodelovanje na dogodku, nekaj lokalnih zanimivosti (vhod v rudnik), razgled s hriba, hrana in seveda nekaj od tistega, kar smo v prejšnji družbeni ureditvi rekli »tehnika narodu!«, torej še termoelektrarna in radijska postaja. V bistvu ta itinerarij daje misliti oziroma bi moral spodbuditi načrtovalce (?) lokalnega turizma, kaj je njegova bolj primerna vsebina ali usmeritev. Je to na začetku mojega komentarja omenjeni slogan, ki ima svojstven pomen le za lokalno prebivalstvo, že drugod po Sloveniji pa ima prej negativno kot pozitivno sporočilo, ali pa bi se morali zamisliti o temeljni vsebini trboveljske ponudbe, ki temelji na industrijski dediščini in njeni sodobnosti. Menim, da je v tej smeri paleta neizkoriščenih možnosti, ki so lahko posebnost tudi na slovenski ravni. In v tak okvir potem sodi tudi termoelektrarna, Radio Kum, pravilno izbrana kulinarična ponudba in še kaj…

Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog

Vito Avguštin, Dnevnik

»Ne morem se izogniti občutku, da so našo patruljo tokrat razkrinkali. Dokaj neprimerno se mi torej zdi hvaliti pretirano pozornost nekaterih, ki si najbrž želijo zgolj »potrdila«, da so dobri, zato bom šel po vrsti z »nekontaminiranimi« dogodki. Najprej splošen vtis glede čistoče mesta – če sta to opazila izvidničarja, potem to nekaj pomeni. Čistoča je namreč za vsakega turista izjemnega pomena. Nato prijaznost ljudi, saj Nigerijca nista nekaterim začudenim pogledom mimoidočih pripisala neprijaznosti, ampak presenečenje. Sledi taksist – če ne razlikuje med središčem kraja in turističnoinformacijskim centrom, pač ni primeren za taksista, ker ali ne razume angleško ali pa ne ve, kje je TIC, oboje pa je več kot slabo.

Nato TIC: upam, da je gospa Karmen vedno tako prijazna in vsakomur postreže z informacijami in nasveti ter si včasih vzame celo čas, da turiste osebno pospremi do kakšne od predlaganih zanimivosti. Vsekakor bom to njeno prijaznost preveril v naslednjih mesecih in zagotovo se ne bom vpadljivo zamaskiral v Nigerijca. Veste, pri prijaznosti je vsaj še nekaj: se spomnite, kako vesela sta bila naša izvidničarja, ker so ju opazili na večerni prireditvi v muzeju? Kako malo je treba, da se dobi občutek, da si dobrodošel, da so te opazili in so te veseli, in kako to godi vsakomur. To je nigerijsko izvidnico – če ste podrobno prebrali zapis Petre – bolj razveselilo in se ji bolj vtisnilo v spomin kot vse zastonj vožnje in kosila.

Naprej po vrsti: muzej. Zagotovo zelo lepo urejen, zanimiv in tudi dobro voden. Čeprav muzeji niso profitne institucije in imajo povsem določeno nalogo, pa vendar to ne pomeni, da se v takšnih ustanovah obnaša neracionalno – če nekdo pride dvakrat do vhodnih vrat, ker si želi ogledati to, kar se skriva za njimi, mu vendarle pustite, da plača simbolično ceno vstopnine. Zastonj peljite tiste, ki ne želijo o muzeju niti slišati, pa veste, da jih boste v slabi uri obiska prepričali, da bodo pripovedovali o čudovitem muzeju vsem svojim prijateljem.

In vsaj še nekaj je možno zanimivega izluščiti iz potovanja naše izvidnice v Trbovlje – da se da kot zanimivost predstavljati in »prodajati« tudi stvari, dogodke in objekte, za katere nikoli ne bi pomislili, da so zanimivi za turiste. Ja, tudi termoelektrarna.«

Primož Žižek, direktor podjetja E – laborat

Občinsko spletno mesto občine Trbovlje ni slabo za občane, ni pa tisto, kar bi potreboval turizem za svoje aktivno trženje na digitalnih platformah. Zelo pohvalno je, da se zdi, da je uprava občine Trbovlje do svojih občank in občanov ter poslovnih partnerjev v splošnem aktivna in transparentna. Zdi se tudi, da želijo občane čim bolj vključevati v procese delovanja. Ampak to je v splošnem. Na področju turizma pa bi seveda pričakovali več. Pomembne izboljšave so mogoče na ravni uporabniške izkušnje, ki je dejansko že nekoliko zastarela. Manjka več aktivnega in vodenega upravljanja turističnega nastopa ter več aktivnega razvoja vsebin (izboljšana čitljivost, večja notranja povezljivost prispevkov, predvsem pa bolj strateška uporaba številnih dokumentov, ki se skrivajo v raznih prilogah na straneh) in ponudbe.

Pa ne da ni vsebin, le način, kako so posredovane, je zelo statičen. Kaj mislimo s tem? Namesto atraktivnih in interaktivnih predstavitev turistične ponudbe (na primer stara vodna pot, prenočišča...) nas pričaka lepo število pdf-dokumentov. Vsekakor bi lahko občina ustvarila več za turista zanimivih informacij in storitev, če bi učinkovito integrirala tudi podporne vire informacije, ki jih najdemo na destinacijskem portalu V tri krasne ali na spletnem mestu občinskega časopisa. Tudi nekatere vsebine in storitve Mladinskega centra Trbovlje bi lahko služile kot podporne informacije za turiste. Povezavo je na strani mogoče najti, ampak od turista pričakovati, da bo vse to iskal sam, ni realno. Spletni portal je samopostrežno okolje, zato je treba večkrat preveriti, ali turisti želene informacije najdejo ali ne, in na podlagi teh ugotovitev izboljševati pozicije prispevkov, vsebin, aktivnosti, storitev.

Vsekakor je mogoče storiti še marsikaj, da bi se turisti hitreje in »udobneje« seznanili s turistično ponudbo v občini Trbovlje in širši okolici. Predvsem pa bi na tej ravni upravljalcem turističnega spletnega nastopa Trbovelj svetoval, da jasneje definirajo cilje in pričakovanja spletnega nastopa za segment turizma, več časa namenijo izboljšanju uporabniške izkušnje in izpostavljanju tistega, kar je res pomembno (včasih je kakšen dokument precej težko najti), in čimprejšnjo vsebinsko integracijo in optimizacijo vseh tistih koristnih vsebin, ki se sedaj skrivajo v priponkah različnih dokumentov. Z nekaj malimi koraki je torej mogoče narediti velik pozitiven preskok. Dolgoročni odgovor na izzive turizma v tem kraju pa je nujno povezan z razvojem kompetenc kadrov, ki bodo aktivno skrbeli za razvoj turistične ponudbe, ne le v občini, temveč vsej okolici.

Mnenje strokovnjakov Dnevnikova zimska izvidnica 2013