Zgodovina piše zanimive zgodbe o ljudeh, krajih in dogodkih. Nekatere od njih zgodovinarjem uspe ujeti in prenesti v muzejske arhive, drugih pač ne. Med tiste kar nekako pozabljene Slovence sodi tudi najboljši cestni kolesar avstro-ogrske monarhije, leta 1891 na skromni kmetiji v Bračni vasi na Bizeljskem rojeni Franc Gregl.
Ker kmetija tik ob mejni reki Sotli ni zmogla preživeti vseh otrok, so ga starši po končanem osnovnem šolanju na Bizeljskem napotili v uk za mesarja. V tistih časih je veliko otrok iz vasi ob meji s Hrvaško šolanje nadaljevalo v najbližjem velikem mestu, Zagrebu, in tudi Gregl je šel po tej poti.
V obdobju, ko so avtomobili predstavljali pravo redkost in so največ prahu na cestah dvigovali vprežni vozovi, niti koles niso šteli med ravno množična prevozna sredstva. Fantič Franc Gregl si je dolgo pasel oči na kolesih, kupiti pa si ga zaradi preplitvega žepa ni mogel. Za kolesa, ki so se na trgu pojavila ob koncu 19. stoletja, je bilo treba odšteti kar tri povprečne plače, medtem ko je v Greglovih časih cena padla na nekaj manj, kot je znašala vrednost ene povprečne plače. Zanj še vedno preveč. Priložnost, da sede na kolo, se mu je kljub temu ponudila, ko so ga leta 1909 povabili v zagrebški kolesarski klub HKB (Hrvatski klub biciklista) Sokol.
Zmagal že na svoji prvi dirki
Kmalu se je pokazalo, da je mladi Franc Gregl – v Zagrebu so ga klicali Franjo – nadpovprečno nadarjen, saj je, čeprav še zelo mlad, kar takoj začel zmagovati. Prvo zmago je zabeležil blizu rojstnega kraja, na mladinski dirki okoli Brežic, njegovega rekordnega časa pa dolgo nihče ni presegel. Ker je v Brežicah torej premočno zmagal, so ga v klubu začeli pošiljati na članske dirke, ki jih je ravno tako v glavnem dobival, pogosto z velikansko prednostjo. Svojevrsten rekord je leta 1913 dosegel na težavni, kar 351 kilometrov dolgi večinoma gorski dirki Okoli ledenikov na Tirolskem, ko je najbližja zasledovalca, Avstrijca Kauflerscha in Nemca Mutza, pustil za sabo kar za uro in 19 minut. To veličastno zmago je ponovil še naslednje leto. Življenjski uspeh je pri komaj 21 letih dosegel spomladi 1912 na kvalifikacijski dirki za nastop na olimpijskih igrah v švedskem Stockholmu. Bil je gladko prvi, kar 30 minut pred zasledovalci. V nekaterih virih to dirko označujejo tudi kot evropsko prvenstvo in Gregla kot evropskega prvaka.
Toda na olimpijskih igrah kljub tej zmagi ni nastopil. On sam in v njegovem zagrebškem klubu so namreč od tedanjih avstro-ogrskih veljakov športnega področja zahtevali, naj mu dovolijo nastop pod hrvaško zastavo, a ni šlo. Gregl se je zaradi tega nastopu na igrah odpovedal. Te njegove reakcije ni težko razumeti, če vemo, da so takratno monarhijo v Stockholmu kolesarji zastopali kar pod tremi nacionalnimi zastavami, avstrijsko, madžarsko in češko, in torej njegova zahteva ni bila nekaj posebnega.
Od cesarja prejel dve zlati uri
Pogled v kronologijo njegovih nastopov pove, da je v svoji kratki, vsega pet let trajajoči kolesarski karieri dosegel skupno več kot 30 zmag. Dvakrat je za svoje podvige prejel zlato uro, darilo avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa, v Budimpešti je osvojil tudi prestižno nagrado zlato kolo.
Celjski tednik Narodni list je 4. junija 1914 zapisal: Iz Bizeljskega. Kakor javljajo časopisi, dobil je prvo darilo, in sicer darilo Njih Veličanstva presvitlega cesarja Frančiška Jožefa 1. pri velikem kolesarskem tekmovanju v Ljubljani aktivni vojak Franc Gregl, rodom iz Bizeljskega. C. in kr. vojno ministerstvo je dne 23. in 24. majnika t.l. priredilo za častnike in nižje vojake velikanske dirke na kolesih v Ljubljani. Ravno pri teh je zopet imenovani Franc Gregi vse nadkriljeval, kakor je že prejšnja leta pri sličnih tekmovanjih v Zagrebu, Budimpešti, Dunaju, Gorici, Trstu vedno prvo darilo prejel. Čestitamo in mu želimo krepkega zdravja!
Z zelo veliko prednostjo je julija 1914 zmagal tudi v Nemčiji, na 188 kilometrov dolgi dirki Rund um den Hochschwab, kjer je prišel v cilj 24 minut pred drugimi. To je bila hkrati tudi njegova zadnja dirka, kajti že osem dni po tem je izbruhnila prva svetovna vojna in grobo prekinila morda eno najsijajnejših športnih karier v našem delu Evrope.
Iz ujetništva med letalce
Kot avstro-ogrski vojak je bil najprej napoten na vzhodno fronto v Galicijo, kjer je ranjen padel v rusko ujetništvo. Od tam je kljub še nezaceljenim ranam kmalu pobegnil, za kar so ga nagradili s srebrno medaljo za hrabrost. Ko je povsem okreval, je stopil v vrste letalcev, saj ga je tehnika vedno zanimala. Tako kot nekoč kolesarje je zdaj občudoval letalce. V kroniki zračnih zmag letalcev v prvi svetovni vojni najdemo pri Francu Greglu vpisano eno zmago. Večni zmagovalec kolesarskih dirk je svoj edini poraz visoko nad tlemi leta 1916 plačal z življenjem.
Med zračno bitko nad Krasom, na območju katerega je leta 1913 v svoj prid odločil dirko Trst–Gorica–Trst, je bilo zanj usodno srečanje z italijanskim letalskim asom Alessandrom Reschem. S svojim fokkerjem EI je smrtno ranjen zgrmel na tla v bližini Komna. Takole so o žalostnem dogodku takrat zapisali v Slovenskem narodu: Franc Gregl je padel na italijanskem bojišču 15. t. m. kot pilot nekega našega zrakoplova. Italijanski izstrelek ga je zadel v junaške prsi in zrušil iz zrakoplova. Gregl je bil znan kolesar, jeden prvih dirkačev v monarhiji. Udeležil se je z največjim uspehom tudi raznih dirk na Goriškem. Pokopali so ga v Komnu.
Sprejem 22 let po smrti
Po koncu vojne so v Zagrebu več let prirejali kolesarske dirke za memorial Franja Gregla, leta 1938 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli na osrednje zagrebško pokopališče Mirogoj. Tedaj se je pokazalo, kako globoko se je v srca prebivalcev tega mesta usidral naš Gregl. Dogodek je spominjal na sprejem kakšnega olimpijskega zmagovalca. Vse od Sokolskega doma v osrednji zagrebški ulici Ilica do Mirogoja se je premikal velik pogrebni sprevod, ki so ga med drugimi sestavljali številni kolesarji s kolesi ob sebi, medtem ko so Greglove posmrtne ostanke peljali v veliki zaprti kočiji. Sprevod je s pločnikov spremljala ogromna množica ljudi.
Ko smo pred dnevi po kolesarskem asu in vojnem letalcu spraševali na Bizeljskem, smo povsod naleteli na začudene oči. Nihče ni vedel ničesar o njem. Več sreče smo imeli v Zagrebu, kjer smo v Mestnem muzeju naleteli na njegovega daljnega sorodnika, slikarja in oblikovalca Miljenka Gregla, čigar oče mu je pripovedoval o omenjenem sprevodu, saj ga je doživel kot osemletni deček. Miljenkov dedek, tudi sam Franc, je bil kolesarjev bratranec.
»Franjev prvi trener v klubu je bil neki Šani, ki mu je pred treningom na goleni privezal polena, da so bile noge med vrtenjem pedal čim težje. Ko jih je pred dirkami snel, je kar letel po stezi in zmagoval,« se pripovedi svojih prednikov spominja Miljenko Gregl.
