»Razpeta med pošastno disharmonijo evforično zvenečih idej in kakofoničnih dejanj, ki so iz njih izvirala, je iskala in našla svojo resnico. Včasih, morda, tudi tisto občo, vseobsegajočo, vedno in za vse veljavno. Ampak o tem zadnjem ta duša ne more soditi,« je Slavo Vajt zaključil svojstveni curriculum vitae, uvod v knjigo Poti in brezpotja, v kateri je pri Založbi Sanje ob častitljivi osemdesetletnici zbral svoje misli, doživetja in občutja sveta, človeka in družbe.
Ta kratki citat ponazarja drzno, a hkrati skromno, kritično, a ne očitajočo, globoko, a vseeno dovolj preprosto miselnost, ki jo je skozi desetletja izoblikoval priznani slovenski filmar, televizijec in pisec. Ves svet shakespearjansko vidi kot oder, ki vsakomur omogoča postati človek na odru življenja in odigrati svojo vlogo, a kaj, ko jih »(pre)malo« želi nanj stopiti. »Tako preprosto je ne stopiti na ta oder. Sedeti v varnem zavetju varljivo oblazinjenega sedeža staroveških resnic, podedovanih pravil in mišljenjskih obrazcev,« povzema v nadaljevanju srž zahodnega sveta in obžaluje, da ni več pogumnih igralcev, ki bi se zavedli svoje vloge na svetovnem odru, saj bi »samo ti in taki lahko ostvarili svet brez monstrumov, brez moralnih pošasti človeške zgodovine«.
Med slednje gotovo spada tudi sam, odprt za lepote in grdote sveta in človeka, nikoli v mirovanju niti pri osemdesetih letih. »Vedno je živel druge koordinate kot mi drugi. Najpogosteje se je njegovo ime pojavilo v vprašanju: kje pa je Slavo? Vsak mesec je bil drugje, najmanj pa v Ljubljani. Ta poseben status, ki izhaja iz posebnega daru, pa se izraža v njegovem delu,« ga je na torkovi kino obeležitvi okroglega rojstnega dne, ki ga je sicer praznoval 3. januarja, v Slovenski kinoteki opisal dolgoletni prijatelj in sodelavec na RTV Slovenija Sandi Čolnik.
Življenje se skriva za fasado
Začel je kot fotograf Moderne galerije Ljubljana, nato pa bil več kot trideset let snemalec, režiser, direktor fotografije in scenarist na nacionalni televiziji. Tam mu je, kot pravi, vedno uspelo prepričati vodilne, da so mu odobrili drzne projekte, kot je spremljanje prvega slovenskega vzpona na Mount Everest, o katerem je posnel leta 1980 v San Sebastianu nagrajeni avtorski dokumentarec Sagarmatha, kar v prevodu iz jezika Nepalcev pomeni »čelo neba«. Ob tem je kot direktor fotografije dobil še srebrni plaketi Metoda Badjure za filma Zmagujoča podoba narcisa in Opre Roma ter nagrado na mednarodnem festivalu televizijskega filma v Sofiji leta 1984 za dramo Pasja pot. Vzporedno je deloval tudi kot snemalec Viba filma, in to ob nekaterih vrhuncih slovenske kinematografije, kot so Cvetje v jeseni, Pastirci in Povest o dobrih ljudeh.
Njegovo televizijsko delo smo si lahko ogledali tudi v Kinoteki. Potopis po Andaluziji, imenovan Zlomljeni jarem?, je bil vsekakor primeren izbor, saj je pokazal vse bogastvo Vajtovega izraza. Začetni takti so se odvrteli s panoramami dih jemajoče južnošpanske pokrajine, ki so jih spremljali tenkočutni verzi španskih pesnikov. Nikakor tipični potopis je avtor začinil še s pronicljivimi komentarji andaluzijske družbe, preteklosti in sedanjosti ter kot vrhunec ponudil še vpogled v edinstveno 24-urno romanje. »Za to gotovo nihče v Sloveniji ni vedel,« je pojasnil na pogovoru po projekciji. Priboril si je danes redek luksuz, da je lahko en mesec preživel na snemanju. »Moraš raziskati, kaj boš posnel. Hoditi moraš po malih krajih, se pogovarjati z ljudmi, imeti z njimi stike, saj kot navaden turist ne izveš ničesar. Pokažejo ti lepe stavbe, življenje pa se skriva za vogalom,« je pojasnil svoj raziskovalni princip. A pri tem znova v svojem skromnem slogu dodal: »Po enem mesecu je človek, ki še tako gleda in posluša, le zmeden. Vsaj eno leto bi moral preživeti med ljudmi, v njihovih domovih in družbi, da bi spoznal, kako je biti Andaluzijec.«
Odgovoren le samemu sebi
Potovanja so njegova strast, a vezana bolj na delo, sicer pa je najraje v domačem miru dvanajstega nadstropja ljubljanske stolpnice, kjer bere, piše, razmišlja. »Že v domačem dvigalu, sploh če si doma v 12. nadstropju, se lahko naučiš marsičesa o življenju, če dovolj pozorno opazuješ,« se je nasmehnil in tako zavrnil nujno vezanost njemu tako ljubega spoznavanja sveta na poti v daljne kraje. »Ne gre za to, da človek potuje, ampak da je radoveden in željan spoznavati različnosti ter da v njih išče sebe. Če si odprt in ljudje čutijo, da si človek, enak njim, ne pa napihnjen kot žaba, te bodo vedno sprejeli in se boš povsod počutil kot doma,« je pojasnil.
Edino, kar ga določa, je želja po razumevanju življenja, družbe in ljudi, pravi. »V okviru različnih resnic moraš najti svojo in živeti svobodno,« je dodal. A tudi to svojo resnico v naslednjem stavku zrelativiziral: »V danem trenutku sem lahko prepričan o nečem, o čemer čez pet let ne bom več. To je stvar razvoja, zato ne delam nobenih načrtov. Če enkrat rečeš stop, bo konec. Ne pravim, da so moje resnice svete, ampak so resnice tega trenutka mojega življenja.« Ravno v pogovoru z ljudmi, doživljanjem z odprtimi očmi in vsemi čuti se ta resnica lahko spreminja, je dodal, če si seveda pripravljen sprejeti, ko ti nekdo ali nekaj sporoči, da nimaš prav.
Zato tudi za bralca svoje knjige želi predvsem, da besed ne jemlje kot suho zlato, ampak vzpostavi dialog med svojim in njegovim razmišljanjem. »Vprašati se moraš, ali si to, kar so te učili od rojstva naprej učitelji, profesorji, duhovniki, ti sam in kaj si? Ko si na to odgovoriš, po dveh letih ali več desetletjih, boš veliko svobodnejši in se ne boš spraševal, kaj bodo rekli drugi,« je nadaljeval svoje razumevanje človeške biti. Zaključil pa prav tako filozofsko, da moraš imeti svojo visoko etiko, ki se je držiš in ti je ne določajo drugi: »S svojimi dejanji ne smeš nikogar zadeti, če pa zadenem nekoga, ker mislim drugače kot on, pa je to njegov in ne moj problem. Odgovoren nisi nikomur, ampak samemu sebi.« In v skladu s svojim pojmovanjem življenja razumeva tudi smrt: »Na pokopališču ni ničesar. Duša, ki opredeljuje človeka, je drugje. In zato nikoli nisem in ne bom šel na grob svojih staršev. Z njunima dušama se lahko pogovarjam kjerkoli. Videl sem deset in več načinov, kaj počnejo z mrtvimi, in ne moremo reči, da je en pravilnejši kot drugi. Zame je najbolj pošten tibetanski, ko umrlega odpeljejo v divjino, da ga požrejo živali, ki jih je jedel vse življenje«.