Pred majhno kletno predavalnico ljubljanske filozofske fakultete je bilo slišati pridušeno pogovarjanje v nemškem, angleškem in francoskem jeziku, pomešano z nekaj slovenskimi besedami. »Dobro sem, hvala,« je v slovenščini odgovorilo eno izmed deklet in pogovor nadaljevalo v angleškem jeziku. »Kaj misliš, da je prav: na strehi nebotičnika ali v strehi nebotičnika? Vsi ti na, v, pri in ob. Nikoli ne vem, kateri je pravi,« je svojega kolega malo v nemškem in malo v slovenskem jeziku prav tako spraševal eden izmed udeležencev letošnje 32. poletne šole slovenskega jezika, ki poteka pod okriljem Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik in ljubljanske filozofske fakultete.
Vsako leto lahko namreč tujci svoje bivanje v Sloveniji in Ljubljani dopolnijo z učenjem slovenskega jezika. V centru poleti organizirajo dvotedenski ali štiritedenski tečaj slovenščine, ki ga tečajniki lahko nadgradijo še z dvema dodatnima šolskima urama v popoldanskem času in številnimi popoldanskimi dejavnostmi. »Med tečaji, ki jih sicer organiziramo celo leto, je najbolj priljubljena prav poletna šola,« pojasni vodja programa Branka Gradišar in dodaja, da vsako poletje za šolske klopi sede več kot sto tečajnikov.
Številni tečajniki se vrnejo
Čeprav po besedah Gradišarjeve zadnja leta število udeležencev nekoliko upada, kar je po njenem mnenju najverjetneje povezano s krizo in z manjšim številom štipendij za potomce Slovencev, ki jih vsako leto razpišeta ministrstvo, pristojno za izobraževanje ter urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, so z udeležbo zadovoljni. Tudi omenjeno popoldne je bila tako predavalnica skoraj premajhna za vse, ki so se udeležili popoldanske lutkovne delavnice, kjer so se lahko znova prepričali, da slovenščina ni od muh. Lutkarja Jelena Sitar Cvetko in Igor Cvetko iz gledališča Zapik, ki na namiznem odru oživljata slovenske pravljice, sta namreč tečajnikom s pomočjo pravljice o Grdini skušala približati rezijansko narečje. »Kako se imenuje tale inštrument,« sta vprašala tečajnike in v zrak dvignila violino. »V Reziji bi temu rekli citira, violinist pa je citiravec, ki citira. Kaj pa po vašem mnenju pomeni beseda zverinice,« sta še izzvala tečajnike, ki so, sprva nekoliko sramežljivo, potem pa vedno bolj pogumno naštevali: »Zajec, medved, jež, mravlja, ptičica.«
Potem ko je mravljica pomagala lisici in iz njene hiške uspešno pregnala Grdino, so se v izdelovanju lutk in pripravi lutkovne predstave preizkusili tudi tečajniki. Prav popoldanske delavnice in spremljevalni program, v sklopu katerega udeleženci poletne šole spoznajo slovensko kulturo, umetnost, kulinariko in nekatere naravne znamenitosti, je tisti, ki po besedah Gradišarjeve program razlikuje od običajnih tečajev: »Zato je veliko takih, ki se vrnejo. Pred časom smo imeli v poletni šoli gospoda iz Japonske, ki se je tečaja udeležil vsaj petkrat.«
»Razumeti je lažje kot povedati«
Za poletno šolo se sicer najpogosteje odločajo tisti, ki v Sloveniji že živijo in si poleti vzamejo čas za tečaj ali osvežitev jezika, študenti, tujci, ki jih je v Slovenijo pripeljala ljubezen, ter potomci Slovencev, ki pridejo raziskovat svoje korenine in se želijo naučiti tudi jezika svojih prednikov. Ena takih, ki je v Slovenijo sledila svojim koreninam, je tudi Isa Keller: »En mesec se bom učila slovensko, potem pa si bom vzela tudi nekaj časa za potovanje in spoznavanje dežele,« pove Američanka, ki se ji zdi slovenščina precej težka: »Jezik je popolnoma drugačen od angleščine, vendar nekatere besede med pogovorom vseeno že lahko razumem.«
Sandra Kuchar je na tečaj slovenščine prišla iz sosednje Avstrije, kjer bi kasneje na dvojezični šoli rada poučevala slovenski jezik in kulturo. »V domačem kraju nekateri sicer govorijo slovensko, vendar imajo močno narečje. Zato sem prišla v Ljubljano, da se naučim prave slovenščine,« pravi Kucharjeva in dodaja, da je razumeti slovenščino veliko lažje kot kaj povedati, največ preglavic pa ji povzroča branje. »Za začetnike je morda najtežja fonetika, saj so nekateri glasovi, ki jih v njihovem jeziku ni, sicer so pa za vse največji zalogaj zagotovo skloni,« ob tem opaža Gradišarjeva.