V bistvu je ta izjava izvleček iz recenzije našega koncerta v Leipzigu leta 2003, ki je očitno postal privlačen za razna promocijska besedila ali napovedi. Nihče izmed nas nikdar ni izjavil česa takšnega, sam si tega niti ne bi drznil – že zaradi globokega spoštovanja do izvornih Mothers of Invention.
Približno takrat je bilo tudi prvič slišati za »stare mame«. Kako je potekal izbor glasbenikov za oživljeno skupino, saj vemo, da je šlo skozi Mothers of Invention skoraj nepregledno število članov?Predprojekt »babic« se je oblikoval leta 2002, ko je producent Hendrik Haubold nagovoril Dona Prestona, naj zbere čim več nekdanjih članov Mothers of Invention za enkratni koncert v Leipzigu, kjer bi izvajali glasbo Franka Zappe ob spremljavi godalnega orkestra. Takrat je Donu uspelo nabrati člane treh generacij – poleg sebe je v Leipzig pripeljal še Napoleona Murphyja Brocka, Roya Estrado in Bunka Gardnerja. Edina, ki nisva bila člana omenjenega kolektiva, a sva bila povabljena k sodelovanju, sva bila Ken Rosser in jaz.
Na kupu se je tako zbrala zanimiva druščina glasbenikov, ki so si oder delili v različnih projektih, začenši s The Soul Giants pa vse do, seveda, Mothers of Invention. Ko sem Dona vprašal, zakaj se projektu ni pridružil takrat še živeči bobnar iz prve inkarnacije Mothers of Invention Jimmy Carl Black, mi je odvrnil, da je zahteval intenzivne vaje pred nastopom, ki pa v tistem trenutku zaradi razseljenosti povabljencev niso bile mogoče. Praktično takoj po omenjenem špilu so nam ponudili krajšo evropsko turnejo, ki se je raztegnila do danes, ko je za nami več kot petsto koncertov v šestindvajsetih državah sveta na štirih kontinentih.
Ali je kateri od povabljencev zavrnil sodelovanje?Ne vem, te informacije ima le Don Preston, saj je on urejal stvari in pošiljal vabila naokoli. Vem samo, da nekateri ne želijo več preigravati Zappe, saj imajo svoje projekte, ali pa ne stanujejo dovolj blizu Los Angelesa, da bi lahko pogosteje prihajali na vaje.
Razumeti je, da gre v osnovi za projekt, ki budi in ohranja pri življenju dediščino Franka Zappe ter jo hkrati predstavlja starejšim in novejšim generacijam. Ali bi znali potegniti ločnico med njimi s stališča prepoznavnosti in dostopnosti glasbe Franka Zappe v novem tisočletju?Kakor obstajajo različne inkarnacije in generacije Mothers of Invention, tako obstajajo tudi različne generacije fanov. Kar je povsem logično. Nekateri imajo raje čisto zgodnji material, nekateri obdobje s Flojem in Eddiejem, nekateri pa čas z Georgeem Dukom ali še poznejše postave, ko je Frank Zappa že povsem opustil poimenovanje Mothers of Invention ter svoje pribočnike nehal gnati, da so vadili vsak dan. Praktično je bilo težko govoriti o bendu kot takem, saj je prek avdicij najemal glasbenike z namenom, da so ga spremljali le na določeni turneji. Tu ni šlo več za druženje, za ustvarjanje glasbe, temveč za njeno izvajanje po že narejenih predlogah. Jimmy Carl Black in Roy Estrada nista znala brati not, znala pa sta delati glasbo – postavila sta osnovo vsega, kar je Frank razvijal naprej; in četudi je imel okoli sebe zelo vešče in izobražene glasbenike, kot sta bila Art Tripp in Ian Underwood, se nihče ni mogel približati »neuki« zapuščini Jimmyja in Roya.
Če so ozrem na razlike med generacijami poslušalcev, pa se te razlikujejo na podlagi tega, kako in kje so se seznanili z glasbo Franka Zappe – torej ali so jo odkrivali sami ali prek albumov svojih staršev. V starodavnih časih, pred internetom, si odšel v prodajalno s ploščami, tam preposlušal, kaj ti je všeč, in to kupil. Naslov za naslovom. S pojavo spleta se je vse to spremenilo, vendar slednje – v pretežni meri – ni vplivalo na načine, bolje rečeno način, kako so se mlajše generacije seznanile z dediščino Franka Zappe. Skozi pogovore z njimi sem spoznal, da jih je velika večina to glasbo spoznala prek albumov svojih staršev ali celo starih staršev. Tako se zgodba nadaljuje…
Kako pa vi, ki nikdar niste bili član Mothers of Invention ali imeli stika s Frankom Zappo, doživljate njegovo dediščino? Ali se na primer spomnite, kdaj ste prvič slišali njegovo glasbo in kaj ste si mislili o njej?Vsekakor se spominjam. Prvič sem Franka slišal na albumu Apostrophe ('). Kaj naj rečem? Verzi so se mi zdeli zelo zabavni in glasba šokantno lepa. V bistvu mi takrat ni bilo niti malo jasno, kako lahko to dvoje sobiva. A hkrati me tudi ni zanimalo. Frankova glasba me je takoj prevzela na različnih ravneh dojemanja. Tudi ko sem pozneje glasbeno zorel, to ni spremenilo mojega odnosa do nje. Prvi šok je bil usoden in še danes drži z nezmanjšano intenzivnostjo.
Kako pa doživljate različne odzive poslušalcev in radikalnih fanov? Navadno so zelo skeptični do takšnih projektov, saj jih razumejo kot neko obliko »tribute to« ali »mi smo tukaj samo zaradi denarja« podvigov.Ljudje, ki prihajajo na naše koncerte, prihajajo izključno zaradi glasbe, ki jo igramo – mi! Niti v enem trenutku nismo pomislili, da zvenimo kot Mothers of Invention, ker je to nemogoče. Navsezadnje smo številčno – in posledično inštrumentalno – okrnjeni glede na njihove različne postave. Naša naloga je, kar je naloga vsakega glasbenika: da izročilo igramo na način, kot ga sami razumemo. Grandmothers of Invention je projekt nekaterih članov Mothers of Invention in nekaj nas je, ki to glasbo globoko spoštujemo. Nihče nas ne posluša kako drugače. Veliko je ljudi, ki so že večkrat prišli na naše koncerte, celo večkrat v istem letu, torej vedo, kaj predstavljamo in zakaj to počnemo. Poleg tega imajo radi način, na katerega interpretiramo klasičen Frankov material. Le Don Preston je bil v originalni postavi Mothers of Invention, a tudi on se ne obnaša, kot da je član tistega benda, temveč je član »starih mam«. Predstavljajte si, da bi neki tujec prišel na družinsko večerjo in oponašal manjkajočega člana te družine. Ne bi šlo, kajne?
Pa vam »hardcore« fani vseeno kaj gledajo pod prste in komentirajo?Pravi, pravoverni ljubitelji Zappe poznajo mnogo različic njegove glasbe. Takoj bodo vedeli, ali si storil napako, pozabil besedilo… Prav tako vedo, ali poješ verze na način, kot jih je on pel leta 1968, ali na način, kot je pesem izvajal leta 1971. To so poznavalci, ki resnično obvladajo njegovo glasbo. Po drugi strani srečujem ljudi, ki njegove glasbe ne poznajo prav dobro. Poznajo le »blagovno znamko« in morda tri ali štiri najbolj razvpite albume. Med obojimi ne delam razlik, še zlasti ker smo zelo dobro sprejeti. Vsi vedo, da ne moremo zveneti kot original, niti to ni naš namen. Naše vodilo je ujeti trenutek zaradi trenutka samega in se tako, kot v življenju, prepustiti glasbi, da nas odpelje.
Koliko se potem poskušate približati originalu, koliko pa je prostora za svobodno improviziranje?Odvisno od skladbe. Nekateri člani benda imajo afinitete do določene verzije neke skladbe, drugi do druge inačice iste skladbe, zato poiščemo kompromis. Poudariti moram: mi smo skupina, ne diktatura. Vsakdo v projektu lahko pove, kaj misli, poda komentar, predstavi idejo. Kitarist Max Kutner in basist Eric Klerks sta naredila domačo nalogo in bi vam lahko predstavila različne načine igranja iste skladbe na podlagi njunega poslušanja in razumevanja. To je pravzaprav svet zase, svet, ki ga slišimo kot svet Franka Zappe.
Po kakšnem ključu pa ste iz ogromnega arhiva izbrali material za koncert?Igramo tisto, kar želimo igrati. Na trenutke je to material, ki je bolj poznan ter je bil zabeležen na nosilcih zvoka, včasih pa gre za posnetke, ki so jih preigravali zgolj na vajah in nikoli izdali. Edino, kar šteje, je, da pri življenju ohranjamo duha Mothers of Invention. Drugo nas ne zanima.