Zaljubljenost nam drži glavo nad vodo

Krajšo pavzo si je vzel potem, ko je ob tridesetletnici delovanja pripravil kar tri večere praznovanja, na katerih se je predstavil s tremi različnimi glasbenimi obrazi. Vzel si je čas, da bi si nabral moči in idej, vrh tega pa ga je v počitek prisilila tudi operacija srca. Pred to je opravil nekakšno inventuro, za vsak primer, če bi šlo kaj narobe, kot pravi sam, in iz tega je nastala zbirka zgodb, anekdot, potopisov in dnevnikov, ki je ob koncu lanskega leta izšla pod naslovom Druga žena v haremu. V njej so opisani markantni dogodki z različnih koncev sveta, ki jih je avtor v zadnjih treh desetletjih obiskal kot glasbenik družinski oče ali potepuh.

Na nocojšnjem koncertu, podnaslovljenem Po stopinjah nežnega spomina, ga bodo spremljali harmonikar Janez Dovč, kitarist Robert Pikl in Goran Krmac na tubi, ki jih sam ljubkovalno imenuje Trio Triglav, igrajo pa gipsy swing z dodatki etna in elektronskih ritmov. Kot gosta se jim bosta na odru pridružila še eden najboljših evropskih pianistov Matija Dedić ter mlada zasedba CoverLover, v kateri je Predin začutil tisto pravo rockersko energijo iz starih časov, a se bo tokrat predstavila tudi v akustični verziji.

Sogovornik poudarja, da se mora glasbenik v teh težkih kriznih časih zadovoljiti s projekti, ki so izvedljivi, torej predvsem z intimnejšimi koncerti. »Ne morem si več privoščiti velikih koncertov, na katerih bi me spremljal denimo APZ Tone Tomšič ali katera druga velika zasedba. Živim samo od glasbe in zato moram načrtovati le projekte, za katere verjamem, da bodo uspeli. Danes ni prostora za pretirano eksperimentiranje, kar pomeni, da se je treba odreči preveč nekomercialnim zadevam.«

V tistem času se je prvič začutilo, da bi ta praznik lahko uvozili z »gnilega zahoda« in bi nekateri lahko od tega imeli celo marketinški profit, saj naj bi bil nekakšen nadomestek za dan žena, ki se je dojemal kot socialistično-komunistično obarvan. Sam sem želel ta praznik že v osnovi spremeniti ter dati na stran kičaste bonboniere, srčke in balončke. S koncerti sem želel promovirati zaljubljenost kot stanje duha, v katerem smo ljudje aktivni, ustvarjalni in polni energije, poleg tega pa sem ta pojem iz odnosa med moškim in žensko oziroma dvema ženskama ali dvema moškima razširil v pozitivno energijo nasploh. Ljudje so namreč lahko zaljubljeni v različne stvari, od športa do tujih jezikov, od potovanj do zbiranja žličk za čaj. Moji koncerti torej gradijo na logiki, da smo si vsi podobni v tem, da smo radi zaljubljeni.

Z Lačnim Franzem smo znali biti resnično provokativni. Za pesem Mravljinčarji in čeladarji, ki poje o dveh tipih moškega ponosa, o tistem s kožico in tistem brez nje, smo denimo video zmontirali iz odlomkov različnih pornografskih filmov. Dejansko se ni videlo nič nespodobnega, a so vsi vedeli, kaj gledajo, zato se je vrtel le v nočnem programu. Danes pa mi ni več treba biti glasen, nesramen in provokativen, saj znam iste stvari povedati umirjeno in nežno. Poleg tega me je nadvse dolgočasila misel, da bi se celotno kariero držal enega samega stila in izraza. Sam sem tako spremenil barvo, s črne na srebrno. Sedaj nimam nič manj rad rock'n'rolla, vendar imam rad še kaj drugega. Ko se je Lačni Franz razšel, me je neznansko mikala pop glasba in z njo sem v začetku devetdesetih ob hitih kot Sonček je doživel izjemen komercialni uspeh, ampak po dveh letih sem ugotovil, da mi to ne pomeni kaj veliko. Zato sem se pridružil skupini Šukar, kasneje pa zasedbi Gipsy Swing, se nato nekoliko spogledoval z jazzom, sedaj pa se z bendom CoverLover vračam k rock'n'rollu.

Z Matijo Dedićem sva pred dvema letoma pri založbi Aquarius Records izdala ploščo z naslovom Tragovi u sjeti, kar smo sedaj za ta koncert poslovenili v Po stopinjah nežnega spomina, na katerem sva predelala nekatere jugoslovanske hite. Ta želja, da določene vsem poznane pesmi odpojem na svoj način, se je kuhala že dvajset let, čeprav so mi vsi govorili, da je to samomor, saj nihče ne more odpeti Magle kot Josipa Lisac ali Tvoje nježne godine kot Arsen Dedić. A mnogim poslušalcem sem na ta način odprl neki novi zorni kot, saj zgolj ob vokalu in klavirju pridejo bistveno bolj v ospredje besedila. Zgodilo pa se je tudi, da je, ko sem v Srbiji prepeval hrvaške pesmi in obratno, pritekla marsikakšna solza, saj jih ljudje v živo odpetih niso slišali tudi že dvajset let. Tako sem bil na trenutke nekakšen ambasador dobre volje, ki je pomagal pri preseganju meja.

Sedaj je trenutek za protestne pesmi popoln. Kantavtor bo lahko v teh časih ponovno pokazal svoj obraz, saj dobiva vsak dan obilico inspiracije. Tudi mi, kantavtorji, poeti, rockerji se moramo zavedati, da je treba odpreti vrata in prezračiti državo. S pesmijo Praslovan sem že pred 33 leti napovedal, kar se danes uresničuje od njene prve do zadnje črke. Praslovana bom seveda odpel tudi na nocojšnjem koncertu, sicer pa danes ne nameravam ljudi žalostiti, ampak ravno nasprotno, pokazati, da je zaljubljenost tista energija, ki nam v teh tragičnih in socialno težkih časih drži glavo nad vodo. O tem, da je občutek, ko te zadane zaljubljenost, lahko zdravilen in tedaj vse v okolici postane nepomembno, govori tudi zadnji singl Zaljubljena čarovnica.

Šlo je sicer za šalo, ampak ta možnost vedno obstaja, čeprav poskušam koncerte za zaljubljene ohraniti v okvirih urbane glasbe. Res pa je, da sem sklenil nekakšno stavo. V svoji knjigi Druga žena v haremu sem opisal situacijo, ko sem na prireditvi Športnik leta pred skoraj tridesetimi leti namesto Jureta Franka v Zagrebu prevzel njegovo nagrado. Takrat so me vsi fotografi, misleč, da sem on, pomotoma slikali. Če mi kdo prinese kakšno fotografijo s tega dogodka, sem se pripravljen slikati v slovenski narodni noši za naslovnico kakšne revije.

Včasih se šalim, da je Naša Lidija je pri vojakih iz leta 1984 v bistvu prva slovenska turbo folk pesem, sam pa sem na svojo žalost utemeljitelj tega žanra pri nas. No, pravzaprav mislim, da si ni treba postavljati nekih žanrskih omejitev. Če kdo najde inspiracijo v mojem opusu, bom vesel tudi narodno-zabavne predelave. Tako so recimo Gamsi Mentol bonbon posneli v verziji s harmoniko in je zadeva zvenela povsem v redu. Sam pač tega ne bi znal izvesti, kot je treba.

Sredi osemdesetih sem predlagal, da posnamemo Zdravljico, ki se mi je zdela prekrasna zanemarjena pesem, ki govori o prijateljstvu, lepih puncah in dobrem vinu. Nekaj let po tem je pač postala državna himna, tako da mi je država sunila hit (nasmešek).

Po sodelovanju pri navijaški uspešnici Slovenija gre naprej sem se odločil spisati pesem Rad imam košarko (V ritmu Triglava). Idejo za skladbo sem dobil, ko sem se spomnil, da utrip srca na kardiogramu riše obrise, podobne Triglavu. To sem potem povezal še s tapkanjem žoge pri košarki, kjer bi se, če bi zarisali pot žoge, ponovno prikazal Triglav. Mislim, da se v besedilu čuti, da imam ta šport resnično rad. Očitno je tudi Košarkarska zveza Slovenije v pesmi videla pravo vzdušje in jo razglasila za uradno himno evropskega prvenstva v košarki 2013. Sedaj pa seveda pričakujem medaljo naših fantov.

Absolutno sem za to, da bi nas Tina Maze zastopala na Eurosongu. Punca poje bolje kot tri četrt vseh tistih, ki se običajno prijavljajo na Emo. Letos bi bila absolutno kraljica. Če bo posnela album, bi z veseljem kaj napisal zanjo.