Civilizacija, ki je prejšnji mesec splezala na šesto mesto lestvice najbolje prodajanih knjig v slovenskih knjigarnah, je epohalno delo škotskega zgodovinarja Nialla Fergusona, ki nikakor ni bilo izdano brez kritik in polemik. Ko je delo (pri nas ga je izdala založba UMco) s podnaslovom »Kako so vrednote Zahoda osvojile svet« izšlo pred tremi leti, so avtorja obtožili imperializma. A njegov namen ni peti slave padlim imperijem, pač pa razložiti, zakaj so se imperiji sploh lahko širili in zakaj je njihova dediščina še danes tisto, čemur pravimo »zahodni način življenja«.
Sosedu naj crkne krava
Ferguson skrivnost prevlade Zahoda nad preostankom sveta definira kot uspešno uporabo »šestih ubijalskih aplikacij«. Danes se zdi prevlada Zahoda nekaj najbolj naravnega, vendar ni bila nujnost. Da je sredi drugega tisočletja nekaj državic z zahodnega roba evrazijske celine zavladalo preostanku sveta – ob sočasnem obstoju na videz mogočnejših imperijev vzhodne Evrazije – so morali biti izpolnjeni nekateri pogoji. Te Fergusonove aplikacije, kot jih poimenuje z besednjakom digitalne sodobnosti, so: konkurenca, znanost, lastnina, medicina, potrošnja in delo. Prinašale so sicer tudi zlo, a so bile tako uspešne pri širjenju, ker so »delovale«. Ali vsaj delovale bolje kot alternative.
Konkurenca je igrala najpomembnejšo vlogo pri odkrivanju sveta na začetku novega veka. Evropejci so pluli v vse smeri morja z željo, da politično in gospodarsko premagajo tekmece. Tekmovale so v primerjavi s Kitajsko ali otomanskim imperijem majhne države, Portugalska, Španija, Nizozemska, Italija, da manjših mestnih državic sploh ne omenjamo (v 14. stoletju jih je Evropa štela kar tisoč), ki so si vse hotele zagotoviti prednost pred neposredno konkurenco. »Pomorska raziskovanja 15. stoletja so bila tedanja različica vesoljske tekme 20. stoletja,« pravi Ferguson. Kaj so torej narobe počeli tedaj neprimerno močnejši Kitajci in Turki, s čimer so na dolgi tek izgubili prednost pred Evropejci? V tuje dežele so pluli zgolj zato, da bi raznesli dobro besedo o svojih oblastnikih, da bi razširili simbolni vpliv svojih imperijev. Iskali so spoštovanje in čast, medtem ko so Evropejci takoj prepoznali možnosti trgovanja.
Oblak pobožnosti zagrnil znanje
Ne preseneča, da Ferguson za drugo pomembno »aplikacijo« imenuje znanost. Pa ne le medicine, ki zahodu omogoča spopad s smrtonosnimi boleznimi in podaljševanje življenjske dobe koloniziranega prebivalstva. Avtorjev prispevek k razumevanju prevlade Zahoda je v tem, da pojasni, zakaj prav »zahodna znanost« in ne vzhodna, orientalska. Skoraj vsa pomembna prednovoveška znanstvena odkritja so bila namreč muslimanskega ali kitajskega porekla: kartografija, medicina, filozofija, matematika, optika.
Zahodu so znanstveni preboj omogočile globoke spremembe v pogledu na naravo in oblast: prišlo je do protestantskega gibanja in ločitve Cerkve od države, medtem ko je v islamu obveljala nedeljivost božjega zakona. Razlika je Evropejcem pomenila prednost pri neomejenem spoznavanju sveta in predvsem pri uporabi novih spoznanj, denimo pri vojskovanju in izmišljanju novih oblik vladavine. Vlogo svobodnega mišljenja je še dodatno okrepila iznajdba tiska. Če je konkurenca Zahodu zagotovila prednost pred Kitajsko, mu je znanost in iznajdba sredstev za njeno širjenje pomagala dobiti bitko z Orientom, predvsem s Turki, ki so zaman stoletja ogrožali Evropo, saj so svoj potencial hkrati spodjedali s požiganjem knjig in preganjanjem svobodomislecev.
Prekletstvo zlata, blagor divjine
Zasebna lastnina, vladavina prava in predstavniška oblast so tretji del formule Nialla Fergusona. Meni, da bi danes lahko bila center moči Južna Amerika, če bi se angleški zavojevalci naselili tam namesto v Severni Ameriki – pod pogojem, da ne bi kot Španci podlegli »prekletstvu resursov«, tamkajšnjemu obilju poceni srebra in zlata. In če bi Španci svoje ladje zasidrali v Južni Karolini, bi bili podobno kot Britanci prisiljeni pokazati več inventivnosti za preživetje, saj sta bili severnoameriška zemlja in indijanska civilizacija na splošno manj bogati. Še pomembnejše pa se zdijo Fergusonu institucije, ki so jih imperialisti prinesli s sabo. Britanska kolonizacija je na splošno prinesla boljše ekonomske rezultate kot španska ali portugalska, ker so prvi uvedli zasebno lastnino in s tem družbeno mobilnost: prvi priseljenci so prišli v Severno Ameriko brez vsega, a v nekaj letih postali ne le lastniki zemlje, pač pa tudi volilci. Zemlja se je medtem v Južni Ameriki delila le majhni eliti priseljencev, drugim pa je bilo usojeno, da delajo za Špance in Portugalce.
Po industrijski revoluciji sta začela ključno vlogo igrati zadnja dva dejavnika, ki sta sčasoma osvojila še tiste zadnje dele sveta, ki so se še vedno oklepali lastnih tradicij. Nobeno presenečenje ni, da Ferguson velik pomen pripisuje širitvi »delovne etike«, kakršno je utemeljil protestantizem, ki pojasni, zakaj se kapitalska moč po 19. stoletju dokončno prenese z juga Evrope na sever. A delovna etika sama po sebi ne bi bila dovolj. »Čarovnija industrializacije je bila v tem, da je bil delavec hkrati tudi potrošnik. Celo 'suženjsko izkoriščani' delavec je šel po nakupih; najnižji proletarec je imel več kot eno srajco in želel si jih je imeti več kot dve.« Zmagovito vlogo potrošnje signalizirajo enake kavbojke, enake superge in enake majice – ki jih nosimo povsod po svetu.
Propasti bučno ali s tarnanjem?
To oponašanje zahodnjaškega življenjskega sloga se dalje prenaša na sprejemanje celotne popularne kulture in načina prehranjevanja. Potrošništvo, torej izkazovanje svobodne volje skozi nakupne navade, je po Fergusonu zadnjih sto let postalo tako razprostranjeno zaradi svoje neustavljive vabljivosti. Kot vemo tudi iz jugoslovanskega primera, so po njem hrepeneli tudi ljudje v protikapitalističnih družbenih ureditvah. Potrošništvo je tista aplikacija, ki je leta 1989 dokončno porazila še zadnjega preostalega tekmeca, komunizem.
Fergusona za konec bega, ali ni z ekonomskim vzponom Kitajske nastopil čas zatona zahodne civilizacije. Nekako v slogu 500-letne prevlade Rima, katerega prebivalstvo se je kot posledica barbarskih vpadov, vojn in slabšanja življenjskih razmer tako rekoč v času življenja ene generacije skrčilo na četrtino. Je tudi naš propad lahko tako nenaden? Znamenja popuščanja so vidna: od islamizacije zahodnih držav do naše nesposobnosti, da bi se spopadli z okoljskimi problemi. Ferguson, optimist in nemajhen navdušenec nad predmetom svoje knjige, meni, da propada civilizacij ni bilo mogoče nikoli z gotovostjo napovedati, našo črnogledost pa razlaga predvsem s tem, da je človeštvo že od nekdaj fascinirano nad idejo spektakularnega konca sveta. Sedanji kazalniki nam nič ne povedo o tem, ali bo Evropa čez sto let res večinsko muslimanska in ali bo Kitajska nova Amerika. Napovedati je mogoče marsikaj, zanesljivo pa je mogoče vedeti le eno – še nobena civilizacija ni trajala.