Vsakdanje navade sodobnega človeka se tesno prepletajo z mediji. Zjutraj pregledamo časopis, čez dan brskamo po spletu, poslušamo radio, zvečer si ogledamo poročila, s prebiranjem tednika premislimo pretekle dni. Med včasih bizarnimi in komajda pomenljivimi novicami se znajdejo tudi tiste izmišljene – in to ne le prvega aprila. Z razmahom interneta je novice lažje »ustvarjati« in posredovati: na blogu, spletni strani ali družabnem omrežju jih lahko objavi vsakdo. Z demokratizacijo in večjim pretokom informacij pa se spreminja tudi samo novinarstvo: v želji po čim hitrejši objavi čim večjega števila novic se včasih pustijo potegniti za nos tudi tisti mediji, ki veljajo za resne in zanesljive.

Vsak dan se »zgodi« kaj zabavnega

V preteklosti ni bilo nič drugače. Med avtorjema medijskih potegavščin sta bila tudi režiser in igralec Orson Welles in pisatelj Mark Twain. Znano je, da je prvi konec 30. let nekdanjega stoletja z radijsko igro Vojna svetov dodobra razburil poslušalce, ki so se pustili zapeljati »poročilu« o skrajno resni invaziji Marsovcev na Zemljo. Drugi naj bi se kot časnikar še pred začetkom svoje pisateljske in humoristične kariere podpisal pod marsikatero izmišljeno novičko. Iz slovenske zgodovine je znan Pavliha, po ljudskem junaku poimenovani zabavljivo-šaljivi list. Ustanovljen je bil leta 1870 na Dunaju, da bi uresničil želje svojega ustanovnega očeta Frana Levstika po »svobodni stolici, s katere bi mogel kritikovati javno življenje«.

Danes številni portali novice zbirajo s pomočjo spleta; pogosto njihovo vsebino le prevedejo in objavijo, ne da bi jo preverili. Tako se je doslej že pripetilo kar nekaj novinarskih rac, ki jih je zakuhala spletna satira, med katero lahko med drugimi uvrstimo portal The Onion, na prvi pogled povsem običajni novičarski portal. Še več, obiskovalca pozdravi celo s sloganom »najodličnejšega ameriškega vira novic«. Razdeljen je na utečene rubrike, od politike, športa, posla, znanosti in tehnike do zabave in lokalnih novic. Vesti se začenjajo z navedbo kraja dogodka, a že bežen pogled na naslove člankov nam vsaj do neke mere razkrije uredniško politiko.

Večplasten in nalezljiv humor

Ta teden smo imeli tako na omenjenem portalu na primer priložnost izvedeti, da mladenič Travis Sutton iz Waukegana v ameriški zvezni državi Illinois zadnje čase obilno popiva, jemlje mamila in si domišlja, da je vse skupaj ena velika šala. »Popolnoma podivjani 24-letnik – ki se bo nekega dne zamislil nad seboj in spoznal, da se tudi najbolj divje življenje ne more primerjati z zanosom, ko svoje srce prepustiš Jezusu –, naj bi se vsak dan zapijal, vse noči prežuriral in se nasploh obnašal, kot da ga nič na svetu ne briga,« poroča portal, a že v naslovu »preroško« namigne, da se bo mladenič nekoč »spreobrnil« in s pomočjo krščanske vere spravil svoje življenje v primerne tirnice. Vestička na en mah osmeši mladostne norčije, ironizira moralistično pozicijo Cerkve, s katere ta rešuje »izgubljene duše«, hkrati pa se obregne ob novinarsko konvencijo (preveč) zgoščenega navajanja informacij.

Med nedavnimi domislicami portala je tudi preblisk politične satire, ki je za nos potegnil glasilo kitajske Komunistične partije. Kitajski Ljudski dnevnik je lani decembra prevzel vest, da je bil severnokorejski voditelj Kim Jong Un v ZDA izbran za najbolj seksi moškega na svetu v letu 2012. Glasilo je novico podkrepilo s kar 55 fotografijami – priznajmo, malce debelušnega in precej blodnjavega severnokorejskega diktatorja. Tovrstni politiki so tudi sicer priljubljena tarča portala. Iranska tiskovna agencija Fars je tako pograbila novico, da imajo belopolti Američani s podeželja nekoga še raje kot Obamo – iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinedžada, seveda.

Kazalnik psihološkega zdravja družbe

Velja, da naj bi poročila ljudi pogosto spravljala zgolj v slabo voljo in zato naj bi se jih bilo dobro izogibati. Novica s tonom, da ni vse tako resno in brezupno, pa je kot nalašč za to, da jo delimo s prijatelji. Srbski satirični portal Njuz.net, ki nosi podnaslov Novice v ogledalu, je pred dobrima dvema letoma zaslovel s prav takšno novico o popolnoma okajenem Srbu, ki je v Šarm el Šejku z obrežja padel v morje naravnost na morskega psa (ki je v tistem času napadal kopalce v priljubljenem letovišču) in ga ubil, s tem pa rešil turistično sezono. Makedonski časnik Večer je omenjeni »pripetljaj« umestil kar na naslovno stran sobotne edicije in novica je zaokrožila. Ko jo je v angleščino prevedla še makedonska tiskovna agencija MINA, naj bi poletela vse do Rusije in Kitajske. Če gre verjeti avtorju vestičke Nenadu Milosavljeviću, je neki ruski medij naredil celo infografiko dogodka – vse zato, da bi plastično prikazal silo, s katero je pijani pogumnež po naključju usmrtil morskega krvoloka.

Portal je objavil tudi novico o kliniki za odvajanje od družabnega omrežja Facebook, ki sta jo nekritično prevzela hrvaški dnevnik 24sata in (zdaj že nekdanji) politični tednik Nacional. V Sloveniji zaenkrat ne poznamo podobne spletne strani (približek je morda spletna stran Smetnjak, ki se posveča »metafiziki trendov«). Umetnik in poznavalec svetovnega spleta Vuk Ćosić odsotnost spletne satire v Sloveniji pojasnjuje s tem, da zanjo (z izjemo televizije in radia) ni prave podlage in neodvisne pozicije, s katere bi jo lahko izrekali. »Satirik je angažirani intelektualec, ki je bolj napreden, ker tvega več, kot tvegajo akademiki,« pravi Ćosić. Obstoj ali neobstoj satirikov v družbi je zato po njegovem mnenju eden ključnih kazalnikov psihološkega zdravja družbe. »Za satiro velja podobno kot za školjke in ježke. Če jih v morju ni, pomeni, da je to umazano. Ko vidiš, s kakšno dobesednostjo se v Sloveniji analizira in obravnava vse mogoče, je očitno, da si ljudje ne upajo uporabiti niti zaguljenega pridevnika ali zahtevnejše retorične figure, da bi dobronameren bralec med vrsticami lahko natančneje razumel bolj subtilno poanto.«

Kaj novinarjem in bralcem – poleg zdravilne merice inteligentnega humorja – torej sporočajo satirične spletne strani? Novinarje opominjajo, naj temeljiteje preverjajo informacije, na katere opirajo svoje zgodbe. Z bombastičnimi naslovi o vsakdanjih banalnostih namigujejo na to, da novinarji (in v želji po branosti tudi lastniki medijev) v tem pogledu pogosto pretiravajo. Na teme, s katerimi nas seznanja seriozno novinarstvo, vedno lahko pogledamo drugače. Bralcem sporoča, da gre novinarske izdelke (naj bodo še tako brezhibni) vselej brati kritično. Še posebej to velja, če vemo, da novice ne le nastavljajo zrcalo, temveč soustvarjajo svet, ki ga živimo – iz dneva v dan.