Misal iz 15. stoletja, za slovensko dediščino pomemben rokopis, je včeraj poleg več kot 300 drugih nedavno odkritih dragocenih rokopisih na dražbo dražbene hiše Christie's dala bibliofilska družina Bright, Thompson in Yates. Ocena pred dražbo je kazala, da bi zanj lahko iztržili med 626.000 in milijonom evrov, a je bil kupec pripravljen odšteti še nekaj sto tisočakov več. Identiteta kupca ostaja skrivnost, na spletni strani časnika Finance pa poročajo, da je rokopis, za katerega je bilo veliko zanimanja že pred dražbo, kupil zasebni zbiralec iz Evrope, ki je licitiral prek telefona.
Izpod rok dvornega slikarja
Liturgična knjiga, v kateri so na pergament spisana besedila maš za različna obdobja, je bila sicer izdelana na Dunaju, a je njeno izdelavo po vsej verjetnosti naročil oglejski patriarh, medtem ko je bil v izgnanstvu v današnji avstrijski prestolnici. Rokopis je okrasil tamkajšnji znameniti knjižni slikar, ki je ustvarjal tudi za cesarski dvor Albrehta V. Delo je bilo kasneje med drugim v lasti v Ljubljani rojenega botanika, zbiralca in kulturnega zgodovinarja Jožefa Erberga Kalasanca (1771–1843), ki je premogel ogromno knjižnico, pečat katere je še danes viden na platnicah misala. Mašno knjigo je jemal kot oporo, ko je želel napisati literarno, kulturno in politično zgodovino dežele Kranjske. V teh zapisih je torej mogoče najti tudi zgodovinske opazke, vezane na naše ozemlje.
Še en razlog, zakaj je to delo tako dragoceno za Slovence, pa ponudi dr. Andrej Smrekar, kustos v Narodni galeriji: »Rokopis je pomemben preprosto zato, ker je rokopisne dediščine pri nas sorazmerno malo. Poleg tega gre za rokopis, ki je bil v lasti človeka, ki je odgovoren za najpomembnejši fond arhivskega gradiva, povezanega s Kranjsko. Ta je danes osnova Arhiva Republike Slovenije.«
Čez noč nemogoče do milijona
Sogovornik sicer ne ve, kako je rokopis prišel v last bibliofilske družine Bright, Thompson in Yates, a sklepa, da je bil misal za nas verjetno izgubljen že v 19. stoletju. »Po Erbergovi smrti je njegovo premoženje prišlo na trg. Iz tistega vira je nastal tudi današnji Arhiv Republike Slovenije, a do dragocenih primerkov so takrat prišli tudi zbiralci, ki največkrat niso bili Kranjci.« Na takšen način je v tujino odteklo še precej preostale pomembne dediščine, kot pojasni Smrekar, pa so bile za našo zapuščino usodne tudi reforme Jožefa II., po katerih so vrata zaprli številni samostani ter se je gradivo iz samostanskih knjižnic razpršilo po različnih krajih, največ ga je romalo v inštitucije na Dunaju in v Gradcu.
Pristavlja še, da možnosti, da bi določene dragocenosti pridobili nazaj, sicer obstajajo, vendar bolj kot se cene višajo, manj jih je. Opozarja pa tudi: »Ko je delo enkrat prodano na javni dražbi in postane del javnih zbirk, za naše inštitucije ni več dosegljivo, temveč ga v tujino lahko hodimo le opazovat in študirat, če pa pristane v zasebni zbirki, običajno za nekaj časa ponikne, saj dražbene hiše ne dajejo podatkov o kupcih.«
Narodno galerijo so iz dražbene hiše Christie's dan pred dražbo sicer obvestili o prodaji dragocenega primerka, a je bilo časa za kakšen resen manever absolutno premalo. »Čez noč seveda ni mogoče kar od nekje vzeti milijona. Pristojnega ministrstva zato o tem sploh nismo obveščali, temveč zgolj nekatere inštitucije, ki bodo ta podatek dokumentirale, in vsi skupaj bomo odslej pozorni, če se bo rokopis morda pojavil v kakšni javni ustanovi. Za nas je dragoceno tudi, da zdaj knjigo nekoliko bolje poznamo. Sicer pa prek ministrstva poskušamo priti do dodatnih sredstev za tovrstne odkupe, kajti denar, namenjen za odkupe v slovenskih ustanovah, je zanemarljivo majhen. Za takšne intervencije bi morali imeti na razpolago poseben fond,« razmišlja Smrekar, ki dodaja še, da je v takšnih situacijah ob hitri reakciji predmete še vedno mogoče zadržati na avkciji, a najprej je seveda treba vedeti, ali denar bo na razpolago. Kot torej kaže, so v Sloveniji za neuspešen lov na izgubljene zaklade krive tako pičle finance, namenjene ohranjanju dediščine, kot pomanjkanje sistematičnega spremljanja trga umetnin.