Čeprav je bilo v soboto nekaj pred 11. uro na obsežnem parkirišču pred zagrebško Ikeo mogoče najti še dosti prostih parkirnih prostorov, so redarji vneto mahali prihajajočim voznikom in jih usmerjali, kam naj zavijejo, da bodo razpoložljive asfaltne površine zapolnili čim bolj racionalno. Z razlogom. Poldrugo uro pozneje je bilo najti prost parkirni prostor že podobno zadetku na loteriji. Toda redarji so se znašli. Dva sta se povzpela na streho mogočnega poslopja in prek govorilne naprave obveščala kolege na tleh, kje med pretesno parkiranimi avtomobili je nastala kakšna praznina, ki jo je mogoče ponuditi novim prišlekom.
Ikea v svetu pohištvene industrije in trgovine velja za enega od fenomenov tega posla. Leta 1943 jo je na Švedskem pri vsega sedemnajstih letih ustanovil Ingvar Kampard; prvi dve črki v imenu družbe predstavljata ustanoviteljevi začetnici. S trgovino se je ukvarjal že kot otrok, ko je prodajal vžigalice, ribe, svinčnike in božične okraske, leta 1958 pa je v Stockholmu odprl prvo trgovino s pohištvom. Izjemen prodor zunaj meja svoje države je dosegel, ko se je lotil tudi izdelave pohištva na do tedaj neuveljavljen način, in sicer tako da si ga kupci po priloženih navodilih doma sestavljajo sami, s čimer je odpadel strošek najema mizarja; poleg tega so bili sestavni deli tipizirani, hkrati pa so ponujali tolikšno paleto različnih dimenzij, da je bilo z njegovim pohištvom mogoče opremiti vsak prostor stanovanja. Ker je bilo zaradi takšnega pristopa njegovo pohištvo cenejše od konkurence, je Ikea kmalu postala sinonim za uspeh. Danes je njenih 259 poslovalnic mogoče najti v 44 državah sveta, sama blagovna znamka pa je ocenjena na 9 milijard evrov. Tako je razumljivo, da Ingvar Kampard, ki zadnjih 38 let živi v Švici, velja za enega najbogatejših ljudi na svetu.
Namesto v Gradec zdaj v Zagreb
Ikeino pohištvo radi kupujemo tudi Slovenci. Medtem ko smo ga doslej domov vozili iz Gradca in Celovca v Avstriji ter iz italijanskega Vileža, na naše kupce od minulega četrtka čakajo tudi v poslovni coni Zagreb vzhod v bližini naselja Sesvete, do katere se je od mejnega prehoda Obrežje po avtocesti mogoče pripeljati v približno pol ure. Iz bojazni, da bi zaradi otvoritvenih popustov pritisk množic postal neobvladljiv, so na dan odprtja kupce pričakale izključno običajne cene, za katere velja, da jih med letom ne spreminjajo navzgor. Kljub temu so v zagrebški Ikei na otvoritveni dan namesto pričakovanih 13.000 pričakali natanko 15.263 obiskovalcev. Parkirišča so bila polna, polni so bili tudi smiselno povezani razstavni prostori, med katerimi po besedah uslužbenca uprave Aleksandra Rajčevića, ki govori tudi slovensko, obiskovalce vodi dva kilometra dolga pot. V trgovini premorejo tudi samodejni sistem štetja obiskovalcev, katerih število v notranjih prostorih je iz varnostnih razlogov omejeno na 5000. V primeru presežka tega števila vstopanje v trgovino za nekaj časa ustavijo.
Precej manj gneče je bilo med našim sobotnim obiskom videti v neke vrste skladiščnem delu trgovine, kjer si kupci na vozičke sami naložijo izbrane predmete. Po besedah Ikeinega predstavnika za stike z javnostjo Igorja Štefanca so s prodajo v prvih dneh po odprtju povsem zadovoljni, čeprav bodo z natančnimi številkami o doseženem obisku in izkupičku lahko postregli šele danes. Na hrvaškem spletnem portalu Danas niso pozabili poudariti, da so kupci oziroma, bolje rečeno, obiskovalci, med katerimi je bilo veliko radovednežev, ki so si prišli samo ogledat z 38.000 kvadratnimi metri površin največjo Ikeino trgovino v tem delu Evrope, na otvoritveni dan v Ikeini restavraciji v prvem nadstropju pojedli 17.545 švedskih mesnih kroglic, za katere so (odvisno od količine kroglic) odšteli od 15 do 29 kun (od dva do 3,8 evra). Poleg kroglic so stregli še pire krompir s sladko brusnično marmelado. Omenjenim švedskim kroglicam pri nas sicer pravimo polpete. Od sladic je šla najbolj v promet zagrebška kremna rezina, ki se od naše blejske razlikuje po tem, da je vrhnji del oblit s čokolado ter da stane manj kot evro.
Cene podobne avstrijskim
Ko smo med 1500 parkiranimi avtomobili oprezali za tistimi s slovenskimi registrskimi oznakami, smo ocenili, da je teh približno 8 odstotkov. Našli smo tiste z oznakami KR, MB, LJ, KK, CE in KP. Vesna Tomažič in Anže Česen iz Domžal sta priznala, da sta prišla v Zagreb bolj iz »firbca«, da ocenita ponudbo, saj sta pred tem Ikeine trgovine obiskovala v Avstriji in Italiji. »Do Zagreba imava približno toliko poti kot do Italije in Avstrije, vendar meniva, da je tale zagrebška lokacija za precejšnje število Slovencev dobrodošla. Škoda, da Ikee nimamo tudi v Sloveniji,« sta dejala. Rok Kloboves iz Ljubljane nam je zaupal, da bo poslej raje hodil v Zagreb kot v Gradec, ker se tu laže sporazumeva s prodajalci. V nasprotju s prejšnjima dvema sogovornikoma pa je dejal, da nima prav nobene želje, da bi imeli Ikeo tudi v Ljubljani.
Precej slovenskih in tudi hrvaških obiskovalcev je trgovino obiskalo samo zaradi primerjave cen s tistimi v avstrijskem Gradcu. Nekdo je izračunal, da bi za otroško sobo, kupljeno na Hrvaškem, odštel skoraj 25 evrov manj kot v Avstriji. Nekatere Slovence je presenetila tudi oddaljenost zagrebške Ikee, ki leži na skrajnem, nam najbolj odmaknjenem vzhodnem obrobju Zagreba. »Če sem čisto pošten, sem danes ugotovil, da je mi je graška Ikea skoraj tri četrt ure bližja kot tale zagrebška, zaradi česar bom sem prišel le, če bom imel na Hrvaškem še kakšne druge opravke, sicer bom ostal zvest Gradcu,« nam je priznal Matic Poznič iz Celja, ki namerava glavnino prostorov v hiši opremiti z Ikeinim pohištvom. Pravi, da so otroci najbolj navdušeni nad barvitostjo otroških sob. Tudi ko je po spletnih katalogih primerjal cene med Zagrebom in Gradcem, bistvenih razlik ni odkril.
Lahko bi jo imeli tudi pri nas
V zagrebški Ikei je našlo delo 349 ljudi. Pri njihovi izbiri so imeli vodilni v hrvaški podružnico obilo dela, saj se jih je na razpis prijavilo kar dobrih 27.000 iz Hrvaške in sosednjih dežel, med njimi tudi nekaj iz Slovenije. Na koncu so dobili prednost državljani Hrvaške. Na vprašanje, zakaj so se pri izbiri lokacije odločili za vzhodno in ne Slovencem ugodnejšo zahodno poslovno cono Zagreba, nam je Štefanac odgovoril, da jim na zahodu zaradi velike zasedenosti ni uspelo najti primernega zemljišča ter da so z vzhodom zaradi pričakovanega razvoja povsem zadovoljni.
Povedal je še, da si želijo podobno trgovsko hišo odpreti tudi v Sloveniji, vendar si zaradi ne tako enostavnih poti pri iskanju primerne lokacije in premagovanju drugih administrativnih ovir ne upa napovedati, kdaj jim bo željo uspelo realizirati. Ob tem naj omenimo, da se je pred nekaj leti kazala možnost za umestitev Ikeinega prodajnega centra v bližini Term Čatež, vendar na brežiški občini za to niso pokazali pravega zanimanja.
