Avtostoparskim dogodivščinam nasproti se je Miran Ipavec prvič podal kot 25-letnik septembra 1984. Prva pot ga je vodila iz Kanala do Milana, kjer je bil na koncertu ansambla Queen. Nato je nadaljeval v Francijo v bližino Grenobla na trgatev, da bi kaj zaslužil in se obenem učil jezika, končal pa med pomarančami v Španiji.
»Na svoji prvi avtostoparski poti sem bil polnih pet mesecev. Potovanje z dvignjenim palcem me je zatem popolnoma zasvojilo, postalo je moja potreba; sem tipičen dvojček. V skoraj 30 letih stopanja sem dosegel mnogo rekordov. Vsi pozitivni so mi še posebno pri srcu, tistega, ko sem enajst ur čakal v Amstettnu v Avstriji, pa gotovo ne bi rad potolkel. Dolgo sem mislil, da desetih ur čakanja v Saarbrücknu ne bo mogoče 'izboljšati', pa se je to zgodilo pri naših severnih sosedih. Ponosen sem tudi na skupno število kilometrov, ki sem jih prepotoval, saj je številka tolikšna, da bi lahko šel že več kot sedeminpolkrat okoli zemeljske oble. Doslej sem obiskal 38 evropskih držav. Najdaljše potovanje je bilo dolgo 9200 kilometrov, od Kanala do Nordkappa in nazaj,« je pripovedoval Ipavec, ki meni, da so rekordi za to, da se jih potolče.
Ustavil mu je tudi kolesar
Ljudje, s katerimi se je vozil, so bili najrazličnejših narodov, poklicev in veroizpovedi. »Ustavljali so mi piloti, mornarji, kuharji, prostitutke in poslovneži. Na nizozemsko-nemški meji mi je ustavil fant s kolesom, proti Andori sem se vozil na traktorju, ustavila sta mi tudi voznika reševalnega in pogrebnega avtomobila, peljal sem se s smetarskim vozilom in čistilcem stranišč. Samo s predsednikom države se še nisem peljal,« je v mislih brskal po preteklosti Ipavec, ki je bil v letih od 2002 do 2006 tudi župan občine Kanal ob Soči.
»Ustavilo mi je okoli tisoč tovornjakov in 5000 drugih vozil. Eden izmed šoferjev tovornjaka iz Pordenona me je predstavil svojemu partnerju in skupaj z njim sva leta 1994 kupila proizvodne prostore za podjetje na Ligu. Zaposlil sem 41 domačinov. Pozneje sem Italijana izplačal, prišla je kriza, izgubili smo posle in zdaj čakam na boljše čase. Tudi ko sem bil župan, sem se na potovanja in službene poti odpravljal z avtostopom. Ko so me nekoč vprašali, ali bom stopal tudi takrat, ko bom predsednik države, sem v šali dejal, da bom takrat ustavljal samo mercedese in rolls-roycee.«
Iranec v belem lepotcu
Miranu je ustavilo največ voznikov osebnih avtomobilov. Če bi se moral med njimi odločiti za najlepšega, bi po njegovih besedah med vsemi porscheji, mercedesi, beemveji, audiji, jaguarji in maseratiji na prvo mesto postavil belega rolls-roycea letnik 1958. »Ni bil najdražji med vsemi 'mojimi' avtomobili, a privabil je daleč največ pogledov drugih udeležencev v prometu in tudi meni je bil zelo všeč. Stopal sem v Salzburgu v smeri Dunaja in ustavil mi je tridesetletni Iranec, mehanik, ki je v Ameriki kupil tega lepotca in ga z ladjo pripeljal do nemškega pristanišča Bremerhaven. Povedal je, da bo potreboval dve leti, da ga popolnoma obnovi, in potem ga bo drago prodal. Nekdanja Vzhodna Nemka me je peljala v obnovljenem dvotaktnem trabantu, njena zahodna kolegica pa v prav tako predelanem vijoličastem hrošču VW. Vijoličastem zato, ker je bila nora oboževalka ameriškega pop zvezdnika Princea.«
Zdelo se je, da bo leta 2005 Miran še zadnjič dvignil palec in odšel v avtostoparski pokoj. »Leta 2010 se je spet vse obrnilo na glavo oziroma na noge. Ko sem gledal četrtfinale nogometnega svetovnega prvenstva v Južni Afriki, sem si na glas obljubil, da bom v primeru, če bo Nizozemska igrala v finalu, šel na stop do Amsterdama. Ker vem, kakšno je tam vzdušje, ko igrajo njihovi nogometni zvezdniki, sem si želel ogledati odločilno tekmo na velikem platnu v nizozemskem glavnem mestu. Ko je znamenita hobotnica Paul napovedala uvrstitev v finale, sem začel iskati zaprašen nahrbtnik.«
Ponovno z dvignjenim palcem
Nizozemci so bili v finalu, Miran pa je po skoraj petih letih premora ponovno stal pred karavanškim predorom. »Najprej sem se počutil na cesti ob koloni vozil precej nelagodno, češ, kaj pa jaz zdaj tu počnem, a po približno pol ure čakanja je bilo spet vse po starem. Spet sem opazil začudene poglede nekaterih voznikov, pa nasmeh mladih hčera na zadnjih sedežih prenapolnjenih nemških avtomobilov, pa poln kombi bosanskih delavcev in mahanje tovornjakarja, češ da gre proti Celovcu. Kot da bi se čas pred leti samo ustavil.«
Čeprav se je Miran med potovanji po Evropi – doslej ni stopal samo po Srbiji, Črni gori, Makedoniji in Albaniji – srečal tudi z nevarnostmi, jo je vedno dobro odnesel. »Najhitreje sem se vozil z audijem, ki je proti Frankfurtu drvel 280 kilometrov na uro. Neki voznik tovornjaka mi je pravil, da tako dobro pozna cesto, da je vozil nekaj časa miže. V Avstriji mi je ustavil tovornjakar, ki je potožil, da težko sedi, in potegnil izpod sedeža pištolo ter si jo dal za pas. Voznik v Nemčiji je zaspal in zadnji trenutek sem prijel za volan ter zbudil šoferja, ki mi je bil za to zelo hvaležen.«
Eni na morje, on v Amsterdam
Medtem ko se navadni smrtniki pogovarjajo, da bodo konec tedna preživeli ob morju, Soči ali v hribih, Miran še vedno razmišlja, kako bi ob koncu tedna skočil do Amsterdama, tam je bil 80-krat z avtostopom, ali do kakšnega drugega mesta. »Od Kanala do Amsterdama je natančno tisoč kilometrov. Običajno sem šel na pot v petek popoldne, v ponedeljek pa sem bil že v službi. Včasih sem na potovanjih spal tudi v hotelih, zdaj v času krize, ko imam zaprto podjetje, pa se je zgodilo, da sem odpotoval v Amsterdam s sedmimi evri, vrnil pa sem se s 50 centi v žepu. Povsod imam veliko prijateljev. Nazadnje sem stopal v Romuniji pred tremi meseci.«
Miran Ipavec je bil zadnjih sedem mesecev zaposlen s pisanjem knjige. Izšla bo v teh dneh in bo nekakšen avtostoparski vodnik. Uvodne misli v njej mu je zapisal Vlado Kreslin. Konec aprila letos pa naj bi v Kanalu pri znamenitem kamnitem mostu odprl avtostoparski muzej. Veliko ima tudi še »neporavnanih« avtostoparskih računov. »Rad bi v treh dneh prestopal od Ukrajine do Nizozemske in v treh dneh obiskal sedem evropskih prestolnic s črko B – Berlin, Bruselj, Bern, Budimpešto, Bratislavo, Beograd in Bukarešto. Potem bom nehal, ali pa tudi ne,« še ni odločen avtostoparski popotnik iz Soške doline.