Vasica s komaj nekaj prebivalci, ki so ji še nedavno tega napovedovali propad do poslednjega konca, se vse bolj spreminja v živahno mravljišče. Ta teden gosti deset študentov oblikovanja kamna Višje strokovne šole iz Sežane. Med njihovimi improviziranimi delavnicami pod vaškim nebom in drevesi krožijo dva mentorja, domačini, podporniki ter bolj ali manj naključni obiskovalci. V sredo, nekje na pol poti do končnih izdelkov, se je iskrilo izpod železnih dlet in kladiv, ki so udarjala po njih. Izpod brusilk, ki so gladile in obdelovale robidiški kamen, se je kadilo. Spodaj pri turistični kmetiji so se za mizo rojevale nove ideje in kresala mnenja o stvaritvah. Fantje so dekletom pomagali pri postavitvi prve dokončane stvaritve – kamnite robidiške ovce. Pripravljali so napise s hišnimi imeni, podstavek za mobilni telefon, snovali miniaturno tipično robidiško hišo, mizo z izklesanimi družabnimi igrami. Vse je nastajalo povsem spontano. Če namreč kamen poči, je povsem mogoče, da se korito za rože na pol poti spremeni v otroški vrtiljak.
Za sabo pustiti sled je velik privilegij
»En velik privilegij imamo, da smo lahko tukaj,« izpod baretke in rdečih slušalk sklonjen nad kramp prikima mentor in akademski kipar Damjan Švara, medtem ko se sprehaja od ene do druge skupinice študentov. »Za sabo lahko pustimo sled, v prostor prinesemo novo kakovost. Za študente je privilegij, da lahko pridejo v neki prostor, kjer lahko udejanjijo svoje ideje od iskanja primernega kamna do končnega izdelka, in ga tukaj tudi trajno postavijo. Koliko je delavnic, na katerih se nabere na tone papirja, vsi so polni navdušenja, kako je to krasno. Ampak iz tega se nič ne zgodi, papir ostane pozabljen nekje v predalih. Mi pa imamo privilegij naše ideje materializirati,« pomodruje Švara. Pa to ni edini privilegij, nadaljuje. Lahko si privoščijo in cel teden delajo nekaj, kar je za mnoge neracionalno. Odmaknjenost Robidišča in nedelujoče komunikacije pa jim nehote omogočajo, da se lahko posvetijo zgolj idejam in delu. »Ni se nam treba ukvarjati z vsakdanom in poslušati zgodb iz doline. To je danes privilegij!« postaja Švara vse bolj navdušen nad privilegiji.
Tradicija taborov in delavnic v Robidišču je dolga, od leta 1995 so se zvrstili številni prostovoljni delovni tabori, zadnja leta postajajo ti vse bolj strokovni. V vasico redno prihajajo študentje geografije, zadnja tri leta pa tudi študenti kamnoseštva in lesarstva. Slednjih letos ni, saj se jim časovno ni izšlo. Se pa na Robidišču njihovega obiska še nadejajo. Na domačijah ne bodo pozabili, kako so jim v zameno za sladico restavrirali stare dele pohištva ali pa lani pomagali izdelati igrala za otroke. Vse to se kraju obrestuje. »Robidišče postaja s tem vse bolj prepoznavno, veliko je enodnevnih obiskovalcev, nekateri prihajajo sem na dopust. Od maja do konca septembra je tukaj živahno in resnično nimaš občutka, da v vasi živi zgolj nekaj ljudi. Le zima prinese svoje turobne, realistične mesece,« pripoveduje Staša Mesec z domačije Škovorovih, geografinja in obenem tudi ena od gonilnih sil delavnice. Verjame v trajnostni razvoj vasi, v turizem, ki vasi nekaj da in ji nekaj pusti. Domačini ne smejo imeti občutka, da jim obiskovalci vas ugrabljajo. Razmere so jim predolgo le jemale, je prepričana.
Miniaturna robidiška hiša, ovce, kažipoti
Vsaj videti je bilo tako, da sta se tistega dne za Robidiščane najbolj trudila Rok Verstovšek Tanšek in Klemen Dokič. Od brušenja bela od glave do pet sta izdelovala miniaturno tipično robidiško hišo. Njene značilnosti sta pobrala z vseh hiš v vasi. Od vsake po nekaj, pravita in napovedujeta, da gre za večletni projekt. Za študentko Petro Moze je bil kamen veliko presenečenje, vzbujal ji je nekakšno strahospoštovanje, saj ga doslej ni poznala. Je pa kljub temu že na poti na Robidišče sanjala o ovcah in nato v kamnolomu našla kamen, rojen za ovco. Skupaj s sošolko Monico Lango ter kolegi pomočniki jo je nato tudi naredila. Tako, skozi katero lahko pogledaš in s fotoaparatom na drugi strani ovekovečiš spomin na Robidišče.
Luka Boltar je na Woodstonu že drugič, letos z nekoliko več znanja in izkušnjami. Iz prodnikov je naredil posodo, pa podstavek za mobilni telefon. Spreten je tudi z lesom, zato ga najbolj privlači kombinacija obojega – nekje te preseneti kamen, drugje les, pravi. Spodaj v senci kostanja pa sta študentki prvega letnika Sara Božič in Sandra Korošec izdelovali kažipot za galerijo Robidišče. Robidišče jima ponuja inspiracijo in samo po sebi omogoča ravno pravo delovno vnemo. »Doma imamo kamnoseštvo, pa sem se odločila, da se naučim še nekaj na roke delati, da razširimo ponudbo, saj imamo sicer zgolj strojno obdelavo kamna. Že od malih nog sem v tem in tudi vidim se v tem. Zame je kamnoseštvo ročna obdelava kamna in takšnih mojstrov je vse manj,« pove Koroščeva.
Eksperimentiranje za življenje
Mladi kamnoseki so na Robidišču prisiljeni eksperimentirati, delati v neidealnih okoliščinah, si iz nekaj tramov narediti dvigalo, iz dveh kosov lesa pripomoček za brušenje. Si od domačinov sposoditi kramp ali traktor, sami poiskati prave kamne. In jih brez mašinerije v vasi in daleč naokoli pripeljati iz gozda. Dvotonsko skalo na sposojenem tomovinkoviču. Tudi to je mogoče. Njihov mentor Švara vidi v tem same dobre stvari, izkušnje za življenje. Pravzaprav same privilegije.
Kaj pa jim bo mladim študentom kamnoseštva prineslo življenje, jim bo znanje prineslo delo? Švara po pravici pove, da jim ob vpisu ne obljublja nobene sladkobe. Še več, pove jim celo, da nikjer ne bodo dobili dela samo zato, ker bodo končali šolo. Da pa imajo možnost osvojiti določeno znanje, in če bodo znali ta kasneje še pametno in z malo sreče unovčiti in pokazati, jim bo kdo za to pripravljen celo plačati. Na šoli imajo zadnji dve leti strm porast vpisa. »Mogoče tudi zato, ker postaja v medijih ta poklic malce eksotičen. Mogoče pa mladi v tej famozni krizi tudi spreminjajo pogled na svet in so prisiljeni razmišljati o tem, da se bodo morali v življenju navaditi tudi delati,« pravi Švara.
Za najboljše priložnosti zagotovo so. »Pravih kamnosekov je vse manj. Danes kamnosek še vedno rečemo vsem, ki se ukvarjajo s kamnom, pa čeprav le iz polizdelkov in že obdelanih kamnov zgolj na mero urežejo stopnico ali polico. V kratkem bomo morali začeti ločevati med temi in tistimi, ki imajo znanje, kako priti iz surovega kamna do končnega izdelka z dodano vrednostjo,« pripomni umetnik. Mladi kamnoseki so na dobri poti, če bodo znali te privilegije Robidišča ponesti tudi v dolino. In ko smo že ravno pri privilegijih – tudi kamen je še vedno privilegij, ki si ga lahko privoščijo le bogatejši.
