Bliskovit tehnološki razvoj, ki smo mu priča, bo prinesel velike spremembe tudi na področju izobraževanja. Pametni telefoni in tablični računalniki, ki se kot učni pripomočki šele uvajajo v izobraževalni proces, bodo čez deset ali dvajset let le še zgodovina. Nova tehnološka oprema, ki bo temeljila na nanotehnoloških izdelkih, bo mladim nedvomno prinesla veliko prednosti in jim omogočila večji in hitrejši dostop do učnih gradiv. Učni procesi se bodo izvajali v resničnem in navideznem oziroma virtualnem in hologramskem 3D-okolju. Uporabljali se bodo pametni vmesniki med človekom, napravami in okolico, velikokrat bo zabrisana meja med realnim in virtualnim okoljem, naše znanje pa bodo ocenjevale pametne naprave. Kot napoveduje Janez Škrlec, predsednik odbora za znanost in tehnologijo pri OZS in član Sveta za znanost in tehnologijo RS, si bodo ljudje v prihodnosti lahko najeli virtualnega učitelja in znanje tržili na sto in en način tudi na daljavo. Izobraževanje v prihodnosti, ki bo potekalo povsod, tudi na delovnih mestih, pa bo ravno zaradi neslutenega razvoja tehnologije omogočilo tudi zlorabe, ki se nam danes zdijo skoraj nemogoče, nas spominjajo na znanstvenofantastične filme in navdajajo z občutki nelagodja.
Novi kibernetični geniji
Skoraj ni dijaka ali študenta, ki si ne bi vsaj enkrat v življenju pri testih in izpitih pomagal s prepisovanjem. Včasih smo to počeli tako, da smo listke s formulami in drugimi podatki, ki nikakor niso šli v glavo, nervozno skrivali pod rokavi puloverjev, danes si mladi verjetno pomagajo na izvirnejši način, njihovi otroci pa bodo to počeli kar z miniaturnimi kamerami, ki jih bodo imeli vgrajene v obeske, očesne leče ali okvirje očal, in tudi s slušnimi aparati, prek katerih bodo lahko povezani z informatorjem iz ozadja. Torej s človekom, ki bo imel znanje in bo študentu za primerno plačilo pripravljen pomagati tako, da bo prek kamere spremljal dogajanje v izpitnem prostoru in mu odgovore prišepetaval prek komunikacijskih sistemov v vgrajeni slušni aparat. Pojavili se bodo tako imenovani kibernetični geniji, ki bodo obvladovali tehnologijo in jo bodo znali uporabiti za prenos tujega znanja.
»Znan je primer, ko si je ameriški študent dal vgraditi kamero kar v zobno protezo. Ko se je nasmejal, je z njo posnel tisto, kar je želel,« nam je pripovedoval Škrlec. Takšne stvari se torej že dogajajo, v prihodnjih desetih ali dvajsetih letih pa bodo zaradi nanotehnologije in nanoelektronike na žalost tudi pri nas postale nekaj vsakdanjega. Strokovnjaki sicer pravijo, da piratske naprave vendarle ne bi smele postati nerešljiv problem, ker bo sistem takoj zaznal, da se je v nekem prostoru vključila dodatna naprava. Vse piratske naprave, ki jih bodo študenti nosili s sabo na izpite, naj bi bile torej takoj identificirane, vendar je naš sogovornik prepričan, da se vseh zlorab vendarle ne bo dalo preprečiti.
»Prihodnost na področju izobraževanja nam bo prinesla veliko novega. Veliko dobrega, pa tudi nekaj slabega. Vsi se sprašujejo, kaj se bo zgodilo. Spremembe ne bodo samo na področju načina izobraževanja. Spremenili se bodo pripomočki, didaktične naprave in tudi okolje, v katerem se bodo mladi izobraževali. Nanotehnološki izdelki bodo tako miniaturni, da je danes zelo težko napovedovati njihove dimenzije. Težko bo ugotoviti, kje sploh bodo, saj jih bomo lahko nosili v urah, uhanih, zapestnicah, protetiki, očesnih vsadkih, očesnih lečah in slušnih aparatih. Razvoj bo prinesel neslutene možnosti komunikacij in vključevanje človeka v širok informacijski prostor. Stopamo na pot nove izobraževalne paradigme, ki je doslej nismo poznali. Hitrost prenosa podatkov bo dosegala zgornje meje, razvoj pa bo šel še bolj intenzivno v smeri novih optoelektronskih procesnih naprav, kvantnega računalništva in vedno bolj dovršene umetne inteligence,« pojasnjuje Janez Škrlec.
Možnost virtualne prakse
Bodo takrat tudi klasične učilnice preteklost? »Ne, klasične učilnice bodo ostale, bodo pa seveda na voljo multimedijske učilnice, ki bodo ponujale celovito tehnično podporo. Poznamo jih že danes. Na fakultetah in inštitutih študentom in dijakom zagotavljajo zares odlično izobraževalno okolje. Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru je bila prva, ki je uvedla multimedijsko učilnico. Sledila ji je Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, potem pa so jih začeli ustanavljati skoraj povsod po Sloveniji,« pripoveduje Škrlec in kot zanimivost izpostavi zanimivo izkušnjo z najsodobnejšo e-obliko izobraževanja na daljavo, ki so jo lahko pred leti preizkusili člani Odbora za znanost in tehnologijo pri Obrtno-podjetniški zbornici in v sekciji elektronikov in mehatronikov.
Šlo je za izobraževanje na področju mehatronike in sorodnih tehničnih ved, ki ga je v okviru mednarodnega projekta E-Pragmatik vodila Univerza v Mariboru, sodelovalo pa je dvajset partnerjev iz sedmih držav. Janez Škrlec je v njem sodeloval kot učenec in kot mentor. »Iz domačega naslonjača ali iz pisarne smo se vključili v internetni seminar in reševali naloge, ki so bile takoj ocenjene. Najzanimiveje je bilo, da smo lahko vstopali v oddaljene laboratorije in industrijsko okolje v tujini ter tam virtualno preizkusili svoje novo znanje. Vstopili smo lahko tudi v podjetje Siemens, ki je sodelovalo v tem projektu. Za nas je bilo to nekaj novega, izjemno zanimivega, za mlade čez desetletje pa bo tak način izobraževanje stalnica,« napoveduje Škrlec in opozarja, da bo to le ena od oblik izobraževanja na daljavo, kjer učenci in študenti ne bodo potrebovali nič drugega kot računalnik in dostop do interneta. S pomočjo posebne opreme bodo lahko interaktivno vstopali v izobraževalne procese oziroma v virtualne učilnice. Čeprav bodo morda predavatelji in drugi sodelujoči nekaj deset tisoč kilometrov stran, bodo zaradi vrhunske opreme in hologramske podpore imeli občutek, da sedijo poleg njih. Lahko jih bodo slišali, videli, samo dotakniti se jih ne bodo mogli, pa tudi to bo kmalu kot poseben efekt mogoče. Kot virtualna pojava s svojimi biometričnimi podatki bodo iz domače sobe ali pa celo kar iz avta aktivno sodelovali v nekem izobraževalnem procesu, ki bo tisti trenutek potekal na drugem koncu sveta.
Kot osebe se bomo oddaljili
Danes so velike razdalje, vožnja in izguba časa na poti lahko velik problem. Tudi finančni. Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki bodo ponudile možnost takojšnjega vstopa v virtualni, kibernetični svet, nam bodo olajšale možnost sprejemanja novih informacij, novih načinov izobraževanja. »Tega se lahko veselimo, vendar se moramo zavedati, da se bomo kot osebe na žalost oddaljevali drug od drugega. To je tisto, kar me najbolj skrbi. Temu se ne bomo mogli izogniti. Kakšna škoda.«
Toda Škrlec, ki je pred dnevi na sejmu IFAM – Intronika predstavljal novosti na razstavnem prostoru Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, kljub temu z navdušenjem napoveduje, da bodo lahko študenti v prihodnosti virtualno opravljali tudi prakso v različnih tovarnah. Lahko se bodo vključevali v predavanja na tujih univerzah in virtualno opravljali izpit na Stanfordu ali Oxfordu. Seveda govorimo o prihodnosti! Osupljivo je, da bodo lahko na daljavo »online« vstopili v laboratorij tujega podjetja, virtualno preizkusili mehatronske sisteme in se učili približno tako, kot se danes učijo piloti leteti na simulatorjih.
Naš sogovornik je prepričan, da bomo čez leta drugače razmišljali in da bomo od novodobnih naprav odvisni še bolj kot smo danes od pametnih telefonov in računalnikov. Naprave, ki so danes hit, bodo čez desetletje zgodovinski eksponati. Elektronske naprave bodo same komunicirale med sabo in razgrnila se bo vsa tehnološka vizija interneta stvari. Živeli bomo pod mnogo večjim nadzorom in tega se ne moremo veseliti. Že danes se vsi podatki iz učnih procesov prenašajo v računalništvo v oblaku. Mi vsaj v večini primerov ne vemo, kje so strežniki. Prav tako ne vemo, kdo vse te podatke o nas zbira. Kot opozarja Janez Škrlec, lahko samo upamo in verjamemo, da ti podatki niso zlorabljeni.