Srednješolci so na preizkusu lahko izbirali med 552 možnimi jezikovnimi kombinacijami 24 uradnih jezikov EU. Drevova je eno stran dolgega besedila o evropskem državljanstvu prevajala iz angleščine v slovenščino. Nalogo je opravila najbolje med vsemi slovenskimi tekmovalci in tekmovalkami. Poklic prevajalke je ne zanima, nam je zaupala, ker ima povsem drugačne študijske in karierne cilje.
Ste v preteklosti že velikokrat tekmovali v prevajanju?Ne. To je bilo prvič. Profesorica angleščine Mirjana Černe mi je ob neki priložnosti omenila, da bo na gimnaziji potekal predizbor za to tekmovanje in sem si mislila, zakaj pa ne. Morala sem prevesti besedilo o programu Erasmus, v katerem je bilo veliko izrazov povezanih z Evropsko unijo. Aktiv anglistov na šoli me je nato uvrstil med tistih pet, ki so se udeležili glavnega tekmovanja. Tam sem morala prevajati nekaj o tem, kako so mesta povezana znotraj EU. Zakaj je moj prevod zmagal, mi še zdaj ni jasno. Očitno jim je bil všeč.
Zmage so se gotovo veselili tudi na šoli.Profesorji na šoli so bili nad mojo zmago navdušeni, v zbornici so si na steno nalepili članek o meni.
Vas zanima prevajalstvo?Prevajanje zna biti zanimivo, ampak ne toliko, da bi se s tem še naprej ukvarjala.
Se v šolskem programu angleščine učite prevajanja?Ne. Nikoli nismo prevajali, vsaj kolikor se jaz spominjam.
Na podelitev priznanja je bila povabljena tudi vaša profesorica angleščine. Koliko ima ona zaslug za vašo zmago?Razen tega, da me je izbrala, najbrž ne veliko. Dopuščam pa možnost, da se ne zavedam njene vloge pri tem, da sem se v srednji šoli še kaj naučila.
Kaj menite, kako naglo bo tehnologija nadomestila prevajalce?Res je, da se tu dogajajo veliki napredki, prepričana pa sem, da se to še ne bo zgodilo tako kmalu, še posebej ne v leposlovju. Računalnik pač ne more začutiti vzdušja nekega besedila.
Ste odličnjakinja?Niti ne, prej prav dobra. Pri angleščini pa ne poznam druge ocene kakor pet. Že od nekdaj sem jo dobro obvladala, od 14. leta pa do zdaj pa se vsako leto odpravim na jezikovno potovanje v Anglijo, kjer sem po svoji oceni najbolj izboljšala znanje. Zdaj se v šoli ne morem naučiti kaj veliko novega. Sicer bi se lahko dogovorila za individualiziran program, vendar najbrž tudi ne bi bilo nekega bistvenega napredka.
Kaj pa, če bi se lotili še kakšnega drugega jezika?Učim se še špansko, čeprav bi mi zdaj znanje nemščine mogoče bolj koristilo. Ne vem, zakaj sem se tako odločila, ko sem se vpisovala v srednjo šolo. Mogoče sem mislila, da se bom nemško lahko naučila sama. Zdaj bi se bržkone odločila drugače.
Ali si dijakinja 3. letnika gimnazije že mora razbijati glavo s tem, kaj bo nekoč študirala?Da, mora si. Zelo me zanima psihologija. O tem, da bi jo šla študirat, razmišljam že vsa tri leta srednje šole. Imam občutek, da je v tej znanosti še veliko neodkritega.
Domnevam, da vam ni cilj oditi študirat v Ljubljano?Res je, če bom dobila priložnost, bi raje šla študirat v tujino. Rada bi videla in doživela nekaj novega, poleg tega me v Sloveniji frustrira vpisni sistem, v katerem štejeta samo šolski uspeh in matura ne glede na to, kakšne predmete si imel na njej. V čem je smisel takšnega sistema?
Tudi v tujini veliko štejejo ocene.Seveda, ampak vseeno so bolj široki, veliko šteje tudi življenjepis, motivacijsko pismo, osebni intervju in test iz splošne razgledanosti.
Kje bi radi študirali?Na spletu sem raziskovala, katere fakultete, ki niso v Angliji, imajo program v angleškem jeziku. Odkrila sem univerzo na Nizozemskem, v mestecu Leiden. Vpisati se nanjo ni enostavno, že do prihodnjega božiča moram opraviti test iz angleščine.
To ne bi smel biti problem.Res je, ta je še najmanjši.
Kateri pa so tisti hujši?Seveda denarja ni na voljo, tudi ni dovolj štipendij za študij psihologije v tujini. Potem so tu še ocene in matura. Nanjo se pripravljam že od 2. letnika, v prihodnjem letu bom morala predelati še en dodatni učbenik psihologije. V Leidnu imajo enega najboljših programov psihologije v Evropi. Študij poteka v majhnih skupinah, študenti imajo možnost raziskovalnega podiplomskega študija nevropsihologije.
V Sloveniji na tem področju ne mrgoli kariernih priložnosti. Ali to pomeni, da se že pripravljate na to, da boste po študiju ostali v tujini?Vem, da se to narobe sliši, ampak vedno manj mi je do tega, da bi ostala v Sloveniji. Ne samo zaradi zdajšnjih splošnih razmer. Kot narod smo dokaj zaprti, težko sprejemamo drugačnost in novosti.
Bi se opisali kot ambiciozna oseba?Morda. Ampak občasno tudi nemotivirana.