Že eno leto preden sem jih začel prodajati, sem ga hotel kupiti zase, pa ga nisem nikjer našel. Tako da sem ga naredil sam. Ta rešitev, ki v bistvu ni rešitev, je izhajala iz lastnih potreb oziroma želja.
Vse prihranke sem vlagal v ta projekt, na koncu pa ostal brez denarja, bil sem celo v minusu. Ampak se je potem obrnilo na bolje, ko so se obeski začeli prodajati. Potem pa sem se kasneje še enkrat malce »zakalkuliral«. Ker nisem najbolj urejen človek na svetu, stvari večinoma vodim v glavi, pa sem spet pristal na nuli, čeprav bi se temu lahko izognil. Naročil in plačal sem zalogo, preden sem jo dejansko res potreboval in imel dovolj denarja, da bi imel še nekaj rezerve. Pametno je torej nadzirati finančni tok v podjetju (smeh).
Kako je nato nastal Oivo?Študiral sem elektrotehniko in me zelo veseli delati stvari, ki so funkcionalne, ne samo da lepo izgledajo. Najprej sem imel idejo, da bi naredil ročni generator za telefone, potem pa sem bil na kavi z Matejem Fegušem iz Donarja, ki je z Gigodesignom delal Beatnik. On me je tudi predstavil ekipi Gigodesigna, s katero smo se takoj ujeli. V nekaj mesecih smo ugotovili, da bo prototipiranje predrago, zato smo se usmerili na obesek za ključe, ki je v enem tudi polnilec za telefone na AA-baterije.
Kako ste sodelovali z ekipo Gigodesigna, koliko besede ste jim pustili pri razvoju izdelka?Vse (smeh). Dizajn je bil namreč najbolj pomemben, toda dizajn ne pomeni samo, kako produkt izgleda, ampak tudi, kakšna je njegova funkcionalnost. Tako da so tehnične zadeve vplivale na dizajn in obrnjeno. Poleg tega nismo imeli prototipa, ki bi ga Gigodesign samo lepo oblekel, ampak smo vse razvijali od začetka. Takšen način razvoja je veliko težji, ampak tudi bolj smiseln, učinkovit in prinese boljši izdelek.
Koga še imate v ekipi?Tadej Beravs je glavni inženir, Tomaž Černe, prav tako elektrotehnik, je bil projektni vodja, Brina Brišar Guček pa je zadolžena za komunikacijo. Pri Gigodesignu so sodelovali vsi, že s svojimi predlogi, sicer pa je bil glavni Luka Stepan, kreativni direktor Gigodesigna.
Kaj je Gigodesign zahteval v zameno za partnerstvo pri projektu?Šli smo v poslovno partnerstvo z vnaprej razdeljenimi deleži podjetja. Moram priznati, da sem bil zelo presenečen, da so bili za stvar, ker sem prišel samo z idejo. Tako da so pokazali veliko zaupanja, ker takšni startup projekti zanje predstavljajo precej veliko tveganje.
Kaj boste ponudili podpornikom na Kickstarterju?Uporabniki Kickstarter dojemajo kot trgovino, čeprav načeloma ni namenjen temu. Mi jim bomo za 39 dolarjev ponudili Oivo v črni ali beli barvi, različica v posebni zeleni kickstarter barvi pa bo malce dražja. Imamo pa pripravljena tudi dodatna presenečenja, ki jih bomo ponudili, ko bomo dosegli določeno vsoto denarja. Naš cilj je zbrati 70.000 dolarjev, idealno pa bi bilo zbrati vsaj 120.000 dolarjev, ker bi nam to omogočilo lažjo proizvodnjo. Ni pa Kickstarter dobičkonosen posel, ker nekaj vzameta Kickstarter in ameriški posrednik, ki objavi kampanjo, upoštevati moramo tudi stroške poštnine, kar je prav tako velik zalogaj, nekaj porabiš še za logistični center... Kickstarter torej omogoči proizvodnjo prve serije produkta, zanimiv je tudi za marketing, ne moreš pa z njim obogateti.
Kakšne načrte imate za distribucijo izdelka po kampanji?Zdelo se nam je, da je produkt idealen za Kickstarter. Če nam tu bo uspelo, potem nam verjetno sploh ne bo. Sicer pa se ne bomo usmerili v ZDA, ker je tam konkurenca prevelika, ampak bomo najprej s pomočjo našega proizvajalca poskusili vstopiti na japonski trg.
Ste o podjetniški karieri razmišljali že med veslanjem čez Atlantik?Ne, pogovarjali smo se, kje smo že bili in kaj smo počeli, o ženskah in o hrani. Tako da ni bilo prisotnih nobenih misli o karieri (smeh).
Koliko se še ukvarjate s športom?Manj kot sem se. Zdaj več kolesarim, tudi na kakšne daljše razdalje, pred kratkim sem šel denimo na Hvar in na Lošinj. To me sprošča.
Pravijo, da imajo športniki idealne pogoje za podjetništvo, ker so vztrajni in vajeni trdega dela. Kako je s tem pri vas?Menim, da ti predvsem odpira nova vrata. Če imaš nekaj pokazati, ti ljudje lažje zaupajo in verjamejo, da si sposoben in da stojiš za tistim, kar si obljubil. Tako da meni Atlantik še zdaj odpira vrata, čeprav zame prehod v podjetništvo ni bil tako težak kot pri profesionalnih športnikih, ki poznajo samo športno kariero. Jaz pa sem že za Atlantik moral sam pridobivati sredstva, dovoljenja, urejati vse dokumente... Nikoli se nisem imel za športnika, ker to nikoli nisem bil. Sem samo človek, ki ima rad veslanje, in sem si postavil cilj preveslati Atlantik. Največ, kar mi je ostalo od tega, so zanimivi ljudje, ki sem jih spoznal takrat in so mi veliko pomagali tudi pri razvoju Oiva.
