Kaj obleči za v šolo je eno najpogostejših vprašanj, ki jih dandanes sebi ali staršem zastavljajo otroci in mladostniki vsako jutro. Običajno, če le ne gre za hudo socialno stisko družine, pogovor poteka pred polno omaro oblačil. Enako vprašanje je bilo pred več kot stotimi leti na našem ozemlju prav tako aktualno, le v nekoliko drugačnih okoliščinah. Razmere mnogih družin namreč spodobnih oblačil za otroke, ki bi jih nosili za v šolo, niso dopuščale. Zato so si to vprašanje zastavljali predvsem starši otrok, njihovi učitelji, celo časopisi so denimo leta 1875 pozivali dobrotnike, naj družinam šolarjev pomagajo.
Preskrbljenost takratnih šolarjev z oblačili mag. Marjetka Balkovec Debevec, svetnica iz Slovenskega šolskega muzeja, označuje z besedo katastrofalno, podrobneje pa jo je med drugim opisala v knjigi Obleka v šoli, ki je izšla pred kratkim. Več let so se v Slovenskem šolskem muzeju ukvarjali z raziskovanjem oblačilnega videza v šolstvu in o tem pripravili nekaj razstav. Marsikatera informacija, do katere se je dokopala avtorica, pa je bila z današnjega vidika nenavadna.
»Najbolj pretresljiva je bila anketa, ki so jo ob koncu 30. let prejšnjega stoletja izvajali učitelji med učenci po celotnem slovenskem ozemlju. Spraševali so jih, koliko kosov oblačil imajo. Povprečno je imel en učenec dva tipa obleke, eno za v šolo in eno za ob nedeljah. Več kot tretjina dečkov v šolah pa sploh ni premogla spodnjih hlač, kar si danes težko predstavljamo. Standard za tiste, ki so jih vendarle nosili, je bil, da so si jih preoblekli enkrat na teden.« Otroci so torej v obleki, v kateri so bili v šoli, tudi spali, pasli živino in podobno. »Si predstavljate, kakšne vonjave so krožile po razredu,« razmišlja Balkovec-Debevčeva.
A tako je bilo na podeželju. Meščanski otroci so, nasprotno, hodili v šolo precej bolj urejeni, saj so po rezultatih ankete sodeč premogli tudi po tri ali štiri različne vrste oblek. Na svoj račun so prišli tudi otroci iz Primorske zaradi bližine Italije. Ti so namreč imeli včasih tudi svileno spodnje perilo, kakršnega so bili vajeni Italijani.
Nenapisana pravila
Sicer pa so bila največkrat pravila, ki so zapovedovala način oblačenja v šolah, tako kot danes, nenapisana, ugotavlja avtorica knjige. »V vseh šolskih redih skozi čas je bilo zapisano le, da mora učenec v šolo priti čist, umit, neraztrgan, počesan in spodobno oblečen.« Otroci s starih šolskih fotografij močno spominjajo na pomanjšane odrasle. Vse do konca 50. let prejšnjega stoletja so namreč dečki nosili pomanjšane obleke moških, deklice pa pomanjšane obleke žensk, vse pa so bile narejene – za moške iz moških, za dekleta pa iz ženskih starih oblek. Posebej krojene obleke za otroke so si lahko privoščili le v bogatih meščanskih družinah.
Prvo obleko so otroci običajno dobili, ko so šli prvič v šolo. Od tod verjetno tudi izhaja običaj, ki ga družine šolarjev gojijo še danes – da se spodobi za prvi šolski dan še posebno lepo obleči. Le da je bila nekdanja šolska obleka otrokom precej prevelika, da so jo lahko nosili več let. Novo so dobili šele takrat, ko sta bila rokava že dodobra prekratka in jih je obleka že utesnjevala.
Kaj pa uniforme?
Uniforme se Slovencev v šolah nekako ne primejo, opaža Balkovec-Debevčeva. Poskusi uvedbe so se skozi zgodovino večkrat pojavljali tako za učence kot za učitelje. Da bi uniforme nosili učenci, se je leta 1910 domislil eden od slovenskih učiteljev, ki je enako oblečene dečke videl v šoli v sosednji Italiji. Halje so sicer striktno nosili na učiteljiščih, dlje časa pa so se ohranile samo v šolah na Primorskem. »Tako kot zdaj, ko se je razmišljalo o uvedbi uniform v šolah, so tudi takrat o tem razmišljali zato, da bi po eni strani zakrili socialne razlike med učenci in po drugi strani zaščitili njihova vsakodnevna oblačila.«
A učenci so se uniformam, čeprav so bile predpisane le kratek čas, upirali na svoj način. Dekleta, ki so morale nositi črne halje, so si na primer nanje našile svoje gumbe, našitke, okrasile so si ovratnike, da so nekoliko izstopale. »Zanimiva je zgodba iz ene od šol, kjer si je ena od deklet haljo spremenila v plesno obleko. Po maturi so jo maturantje za slovo od šole obesili na steno.« Kasneje v obdobju usmerjenega izobraževanja si je razred ob zaključku srednje šole nabavil blago, iz katerega so dali zašiti podobne obleke, vendar iz različnih krojev. Ta običaj v nekoliko drugačni obliki pri devetošolcih in maturantih poznamo še danes, le da so sešite obleke zamenjale enotne, vendar za tisti razred unikatno potiskane majice.
