Razlog, da se je Anton Aleš pred leti odločil, da napiše knjigo o svojem življenju, je bil povsem preprost. »Hotel sem obračunati s svetom, Bogom in vsemi ljudmi, ki me poznajo. V pozitivnem smislu, seveda, saj sem na svoji poti srečal veliko dobrih ljudi in le malo spominov ima grenak priokus.« Svojo zgodbo je pod imenom Tony Ayles za vselej zapečatil med platnicami dvodelne avtobiografije z naslovom The Eternal Expatriate (Večni zdomec), ki je izvorno izšla v angleščini – prvi del je izdala založba i2i iz Manchestra, nadaljevanje pa je izšlo pri založbi PublishAmerica iz Baltimora. Od konca lanskega leta je njegova pripoved – vključno s tem, kako je leta 1965 odšel v Anglijo in materi obljubil, da se po letu dni vrne – na voljo tudi v slovenskem jeziku.
Družina je imela velik pomen v njegovem življenju, zato niti ne preseneča, da se je svoje poti lotil pri starih starših, ki jih sam sploh ni poznal, temveč je njihovo naravo opisal s pomočjo pripovedovanj. Sicer pa se je leta 1945 Francu in Antoniji Aleš rodil sin Anton, ki ga je že v mladih letih vleklo v svet; bistveno za njegovo zgodbo je bilo, da si je že v rosnih letih pridobil delovne navade in se nikoli ni otepal odgovornosti – in tudi kasneje so bila njegova potovanja vselej povezana z delom in iskanjem boljšega življenja. Že kot osnovnošolec je pred poukom na območju Bežigrada razvažal mleko. »V to me ni gnala revščina, saj smo bili precej normalna družina. Oče je kot ključavničar solidno zaslužil, tako da je lahko preživljal šestčlansko družino. Toda dodatnega denarja si nisem hotel izprositi od njega, raje sem si poiskal dejavnost, s katero sem lahko nekaj zaslužil.«
V Angliji kot riba v vodi
Končal je tehniško šolo strojne stroke v Ljubljani, kjer mu je najljubši predmet kmalu postala angleščina; te je bil hitro vešč. Tujina ga je mikala že zelo zgodaj, ključna pri tem pa je bila bližnja Ježica, kjer je v rosni mladosti srečeval številne turiste, ki so se ustavili na ljubljanskem kopališču. »Tam sem navezal prve stike s tujci, tudi z nekim Angležem, ki me je spodbudil in mi ponudil pomoč, če se odpravim delat na Otok. Oče je hotel, da še naprej študiram strojništvo, a mene je vleklo v svet. Materi sem rekel, da se po letu, največ letu in pol vrnem, a te obljube nisem uspel nikoli izpolniti,« pripoveduje.
V britanski kraljevini je iskal in našel delo, ki je zadovoljilo njegovo željo po izpopolnjevanju v strojniškem poklicu; postopoma je napredoval do položaja servisnega inženirja. Anglijo je hitro vzljubil in pravi, da se je tam počutil kot riba v vodi. »Angleži sploh niso hladni, v okolici Manchestra so ljudje posebej znani po tem, da so zelo prijateljski. V Londonu je sicer drugače, tam vsi le hitijo z enega konca mesta na drugega v neprestanem lovu za denarjem in nihče nima časa pokazati zanimanja za kogar koli.« Kot poudari, se ni v tujini nikoli počutil kot tujec, a je vedno imel s seboj v srcu tudi svojo domovino. »Manchester ni tako daleč, zato sem lahko imel – ne glede na omejitve tistega časa – redne stike z družino, ki je vedno vedela, kje sem in kaj počnem. Domotožja nisem občutil, moje počutje bi bolje opisala nemška beseda Fernweh, kar pomeni, da se mi je tožilo po daljavi in me vleklo stran, v tujino.«
Hudičeva ura na črni celini
V vlogi servisnega inženirja so mu angleški delodajalci po nekaj letih zaupali primopredajno nalogo v zahodni Afriki – v Mavretaniji, deželi, ki ima v spominu Antona Aleša precej grenak priokus. »V tistem času, leta 1970, nisem imel nobenih predsodkov glede Mavretanije, je pa res, da sem le malo vedel o njej. Do takrat sem imel že dovolj let prakse in ocenili so me za dovolj izkušenega, da so tja poslali prav mene,« se ozira nazaj. Napotili so ga v centralo, ki je proizvajala električni tok za rudniško napravo odprtega kopa bakra, kjer naj bi delal leto dni. Po treh mesecih trdega dela v Mavretaniji, kjer je bilo po njegovih besedah peklensko vroče, je na napravah prišlo do okvare. Kljub temu da je hitro ukrepal in preprečil najhujše, je vseeno čutil odgovornost, ki mu ni več dala spati. »Delodajalci so me poslali na tedenski oddih na drug konec Afrike. Tja v četrto noč se je vlekla moja nespečnost, saj mi nastala situacija ni dala miru. Zato mi je neki Anglež, ki je vedel za moj problem, ponudil tableto proti nespečnosti. Nisem vedel, da je ne smeš mešati z alkoholom, zato se je po kozarcu piva zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo,« se spominja.
Zgrudil se je na tleh hotelske toalete in pravi, da je bilo to doživetje, ki ga ne bo nikoli pozabil. Tablete, ki so jih kasneje zaradi več nesreč prepovedali, so v kombinaciji z alkoholom pripeljale do hude reakcije. »Mislil sem, da je konec. Spravil sem se z Bogom, saj sem menil, da je prišla moja zadnja ura. Takrat sem zaslišal glas v angleščini, ki mi je govoril, da bo vse dobro.« Tako so ga predčasno poslali domov, v Anglijo, kjer ga je čakala noseča zaročenka, in je mesec dni preživel v bolnišnični oskrbi. Pripetljaj mu ni pustil trajnih zdravstvenih posledic, vendar ga je izkušnja zaznamovala za vse življenje. To, da je »videl hudiča«, ga je navsezadnje tudi spodbudilo, da se ozre na svojo življenjsko pot in jo popiše.
Ambicij mu ni manjkalo
Po vrnitvi v Anglijo se je poročil in leta 1973 se mu je rodila hči. Želja po boljšem zaslužku, a tudi skušnjava, da bi bil vsaj nekoliko bliže domovini, sta ga čez čas zvabili v Nemčijo, kjer se je zaposlil; družinica se je tam kaj kmalu udomačila. »Nemško sem že znal in sem se takoj vživel v tamkajšnje življenje. Najel sem staro hišo z gospodarskim poslopjem, ki sem ga preuredil v garažo. Dnevna služba v biroju ni bila preveč umsko naporna, zato sem se odločil, da bom poskušal dodatno zaslužiti s popravilom starih avtomobilov,« opisuje svoje ambiciozne načrte.
V sedmem letu bivanja v Nemčiji je njegova žena začutila močno domotožje, zato se je skupaj s hčerko vrnila v Anglijo; v njegovem življenju je nastopilo mračno obdobje. Z ženo sta se kmalu nato ločila, v istem času pa se mu je smrtno ponesrečila sestra. Takrat se je odločil, da se začasno vrne v Slovenijo k očetu in poskusi urediti svoje življenje. Ravno takrat je potekal plebiscit o samostojnosti Slovenije. »Prijatelji so me vprašali, ali sem Slovenec in ali bom volil za neodvisnost. In seveda sem volil za samostojno Slovenijo – v vseh letih odsotnosti nisem nikoli pozabil, kdo sem,« pripoveduje. A ko je po letu dni svoje življenje vrnil na stare tire, se je spet odpravil v Nemčijo, kamor se je v tistem času preselila tudi njegova hči, s katero ima kljub njeni zgodnji osamosvojitvi še danes dober odnos.
Popotnik je našel pristan
»Čeprav sem mislil, da se ne bom nikoli več vrnil v Slovenijo, zato sem svoji knjigi tudi dal naslov Večni zdomec, me je spet nazaj pripeljala ljubezen – do drage osebe in do domovine.« Kot pravi zdaj, ne čuti dolgih let v tujini, nasprotno, počuti se, kot da nikoli ne bi odšel. Le nekako se mu zdi, da so ljudje, ki jih ponovno srečuje, postali nekoliko starejši.
Nikoli se ni otepal dela in odgovornosti, pribije, in tudi zaradi tega je lahko brez slabe vesti iskreno pisal o svojih doživetjih – tudi o najbolj intimnih. Ovinki usode so bili pri njem vedno povezani z iskanjem boljšega življenja, zdaj, ko je v pokoju, pa pravi, da ne čuti več potrebe po dogodivščinah in potovanju. »Izključujem možnost, da bi me želja po tujini še kdaj premamila, saj sem tukaj, doma, naposled našel svoj pristan.«
