Literarni vampirji bodo kmalu stari 200 let, če vzamemo za njihovo rojstno letnico izid novele Johna PolidorijaVampir, ki je izšla pred 195 leti (1819). Ta novela je vpeljala lik porogljivega in zapeljivega aristokratskega vampirja, kakršnega so se pozneje oprijeli hollywoodski filmi. Obenem pa je ta vampir nastal na tako rekoč vampirski način, namreč tako, da je Polidori, ki ni maral Byrona (sicer je bil njegov tajnik in zdravnik), pesniku ukradel njegovo zamisel in jo uresničil. In to tedaj niti ni bil osamljen primer, kajti podobno je Charles Nodier pod psevdonimom kradel iz Dom Calmetove razprave o vampirjih, Alexandre Dumas pa Nodieru, kar torej kaže na to, da je literarni vampirizem – ta je bil sploh zelo razširjen v časih, ko še ni bilo avtorskih pravic – tako rekoč konsubstancialen vampirskim zgodbam, se pravi, da bi že pisanje o vampirjih na neki način temeljilo na literarnem vampiriziranju.
Romantična prispodoba strasti
Polidorijev Vampir velja za predhodnika Stokerjevega transilvanskega vampirja, ki ga je predstavil v romanu Drakula (1897), sicer pa je vampirje priklicala angleška romantika na začetku 19. stoletja. Vampirstvo je postalo prispodoba romantikom tako ljube smrtonosne strasti, kar je obenem bistvena sprememba v vampirski legendi, po kateri – kot jo je opisal teolog Dom Calmet – živi mrtveci niso bili nikoli erotični zapeljivci in v vampirski tradiciji dotlej tudi ni bilo nobene aluzije na spolnost. Pesnika Coleridge in Keats pa sta z Geraldino v poemi Christabel (1816) oziroma z Neusmiljeno lepotico (1818) in Lamio (1829) ustvarila podobo usodne ženske, za katero ni tako pomembno, ali pije kri svojih žrtev ali ne, kakor je bistveno to, da ob užitku prinaša smrt, njene žrtve pa se ji voljno vdajo.
Sama vampirska mitologija pa je seveda veliko starejša od njene literarne renesanse. Prve legende o vampirjih so se pojavile v 11. stoletju ali kmalu za tem, ko je bila formulirana cerkvena dogma o evharistiji (to je o spreminjanju kruha in vina v Kristusovo telo in kri, ki ima pomen realne navzočnosti Jezusove krvi in mesa pri obhajilu). Komaj je bila ta dogma formulirana (v letih 1048–1097), so imeli z njo težave, ker so jo ljudje kljub cerkvenim svarilom in prepovedim povezovali s poganskimi obredi darovanja človeških žrtev ali kanibalizma (takšno bogoskrunstvo je upodobil tudi Paolo Ucello na freski, ki prikazuje skrunjenje hostije). Vampirske legende so se pojavile na Vzhodu, v Bizancu, in naj bi bile povezane prav s primeri profanacije evharistije oziroma naj bi predstavljale bizantinski, torej pravoslavni blasfemični odgovor na katoliško dogmo o rešnjem telesu.
Predmet znanstvenih razprav
Verovanje v vampirje se je razširilo v 14. stoletju, predvsem v vzhodni Prusiji, Šleziji in na Češkem, po mnenju zgodovinarja Jeana Marignyja pa je bilo povezano z velikimi epidemijami kuge: da bi se ognili okužbi, so v naglici pokopavali umrle, ne da bi se prepričali, ali so res mrtvi, naslednji dan pa so se čudili, ko so našli okrvavljene žive mrliče zunaj njihovih grobov. Toda zlata doba vampirstva je nastopila šele v prvi polovici 18. stoletja, in to po zaslugi srbskega kmeta Arnolda Paola, ki so mu pripisovali, da je kot vampir zdesetkal prebivalce in živino v vasi Medvedža, kjer je tedaj razsajala goveja kuga. Avstrijske oblasti so začele uradno preiskavo in poročilo o njej je pod naslovom Visum et reportum napisal vojaški zdravnik Flückinger: v tem poročilu (objavljenem leta 1732) je bilo prvič uporabljeno poimenovanje vampir, pomembneje pa je seveda to, da so ga na veliko ponatiskovali in prevajali in da je povsod po Evropi spodbudilo »strokovno« zanimanje za vampirje. Vampirstvo tako ni bilo več stvar ljudskega praznoverja in čenč, marveč je postalo predmet resnih znanstvenih razprav, ki so jih pisali priznani zdravniki in teologi – eno najbolj znanih, Razprava o oživelih duhovih, izobčencih, vampirjih in volkodlakih na Ogrskem, Moravskem in drugod, je leta 1746 v Parizu objavil teolog Dom Calmet.
Prav po zaslugi teh razprav se je po Evropi prijelo ime vampir, predvsem pa so omogočile popularizacijo poglavitnih sestavin vampirske mitologije. Vampirja so definirali kot duha, ki je vstal od mrtvih, da bi pil kri živih in si tako podaljšal svoje posmrtno življenje. Domnevno lahko vsi ljudje po smrti postanejo vampirji, le da so eni temu bolj podvrženi kot drugi, na primer izobčenci, samomorilci, žrtve nasilne smrti, mrtvorojeni otroci in vsi, ki niso pokopani v blagoslovljeni zemlji. Razsvetljenstvo z Voltairom na čelu se je iz tega seveda norčevalo (»Resnični vampirji so menihi, ki jedo na račun kraljev in ljudstva«), toda vampirske mitologije vseeno ni premagalo: ta je z romantiko preživela tudi industrijsko revolucijo in dočakala ponovno vstajenje v filmu.