V prostorih Fundacije Poti miru v Posočju v Kobaridu so ob obletnici začetka prve svetovne vojne odprli razstavo 1914 – Položaj žensk na predvečer vojne. Bolj kot ne prostovoljno so jo pripravile same ženske pod vodstvom profesorice na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Marte Verginella in ob pomoči Fundacije Poti miru v Posočju. Že na začetku napovedujejo, da razstava ni zadnja, temveč prva v nizu petih. Z zadnjo, največjo razstavo naj bi se ženskam poklonili v Narodnem muzeju Slovenije.
Razstava poskuša celovito zajeti življenje žensk pred vojno in takoj po njenem izbruhu. Predstavlja tedanje poklicne in delovne standarde, civilnopravne pravice žensk in njihovo društveno življenje, odstira (nenapisana) pravila v svetu morale in pokaže, kako se je z vojno to začelo spreminjati. Zdravko Likar, predsednik uprave Fundacije Poti miru, spomni samo na tri primere, ki govorijo, da so bile ženske v prvi svetovni vojni tragične figure. »Presunljive so fotografije obešenih deklet in žena v Srbiji, ko je avstro-ogrska vojska neusmiljeno pobijala tudi civiliste, tudi v naši bližini imamo spomin na ženska dejanja: prvo leto vojne so Beneške Slovenke vojakom na položajih na Kolovratu nosile ves potreben material in hrano. Vse dokler poti in komunikacije niso bile vzpostavljene. Predvsem pa se ne spominjamo strašnega duševnega trpljenja, ki so ga doživljali milijoni mater, deklet in žena, ko so dobivale vesti, da njihovih sinov, mož in fantov ni več med živimi. Tudi milijone teh mater, deklet in žena lahko štejemo za žrtve prve svetovne vojne,« spomni Likar.
Nove odgovornosti, nove vloge
Čas pred prvo svetovno vojno je bil čas modernizacije in postopne demokratizacije. V družbi so ženske postale konstitutivni del naroda in postajale čedalje pomembnejše na socialnem in kulturnem področju, delež izobraženih žensk se je povečeval, boj za žensko emancipacijo se je iz elitnih krogov britanskih sufražetk širil tudi v slovenske dežele.
Izbruh vojne pa je močno zamajal tedanje družbene temelje. »Množični odhod moških na bojišča je ženske prisilil, da so prevzele nove odgovornosti in zadolžitve tako v domačem in poklicnem kot v javnem okolju. Kot družinske matere in hčere so si morale poiskati nove vire preživetja zunaj doma ali pa prevzeti vodstvo domačih podjetij in kmetij. V neposredni bližini bojišč so se kot vojne begunke umikale z ostarelimi in otroki v varnejše kraje monarhije. Daleč od bojišč pa so delovale tudi kot vojne agitatorke, navdušene podpornice lastne vojske, a tudi vohunke in protestnice, predvsem pa kot dobrodelne vojne dame,« našteva Verginellova.
Sveženj sveč za svetlobo
Prvič se je izoblikoval poklic bolniške strežnice. Te so lahko postale samo ženske, stare od 25 do 35 let, ki so bile samske, »moralno neoporečne« in v dobri fizični kondiciji. Tretje so se znašle kot trgovke, v tržiškem Peku so potrebovali več šivilj, ker so dobivali večja naročila za vojaške čevlje. V ljubljanski Tobačni tovarni je bilo že pred vojno med zaposlenimi 87 odstotkov žensk.
»Plača se mi je takoj za tretjino zmanjšala, cene živil so zrasle. Vladala je panika. Ljudje so verjeli, da bi jih lahko izstradali, in so brezglavo kupovali na zalogo. Tudi jaz sem si kupila sveženj sveč, da bi vedno imela svetlobo. Ljudje so drug drugemu trgali iz rok dnevni časopis.« Tako je v svoj dnevnik zapisala Slovenka Alma Karlin, ki jo je začetek vojne dosegel v Londonu. A Marta Verginella pravi, da so mnoge ženske tako v Londonu, Parizu in Trstu kot tudi Ljubljani začetek vojne pozdravile. Tako kot večina so bile prepričane, da bo vojna kratkotrajna in da bo prinesla koristi. Pa je bila vojna za ženske na koncu vendarle v čem tudi pozitivna? »Zagotovo se je njihova vloga v javnosti povečala, marsikje, ne samo v Sloveniji, pa se je avtonomija, ki so jo ženske pridobile med vojno, po njej zmanjšala in izgubila,« zaključi zgodovinarka.
