»Ali veš, da vsak dan nosim glavo v torbi? Vsak dan se mi lahko zgodi, da zaradi preutrujenosti naredim napako in bodo mrtvi. Veliko mrtvih,« nam je prve dni avgusta 1974 potožil najbližji sosed v manjšem naselju v brežiški občini, strojevodja Nikola Knežević. Potarnal je, da ga nadrejeni brez možnosti ugovora silijo, da poleg svojih običajnih prog prevzema še izredne vlake, s katerimi so se zdomci po krajših počitnicah na rodnem Balkanu vračali na delo v Nemčijo.
Tiste njegove besede bi bile takrat gotovo kmalu pozabljene, če se ne bi, še preden so pretekli trije tedni, uresničile. Dobesedno. Zelo krvavo je bilo, z mnogo solza svojcev ponesrečenih. V doslej največji železniški nesreči na tleh nekdanje Jugoslavije in sedmi največji v Evropi je pred 40 leti, natančneje 30. avgusta 1974, 27 minut pred 23. uro, med tiri in na peronih zagrebškega glavnega kolodvora v zmečkanih vagonih in pod njimi umrlo 153 ljudi, 90 pa jih je bilo težje in lažje ranjenih. Nekateri viri omenjajo celo 167 mrtvih. Izredni brzi vlak številka 10410 »Direkt Orient« na relaciji Atene–Dortmund, v katerem je bilo približno 400 potnikov, je vozil – Nikola Knežević. Kompozicijo je skupaj s svojim pomočnikom Stjepanom Vargo tistega dne ob 19.45 prevzel v Vinkovcih, nedaleč od svojega rojstnega kraja v Podravini, od koder ga je ljubezen pripeljala v Slovenijo, kjer si je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril družino.
Zakaj je prišlo do katastrofe?
Preiskovalci so po dolgotrajnih preiskavah, zaslišanjih prič in izvedencev ter po opravljeni rekonstrukciji dogodka postregli s podatkom, da je na začetek območja glavnega kolodvora namesto s 50 kilometri na uro, kolikor je tam znašala omejitev hitrosti, brzovlak pridivjal s kar 102 kilometroma na uro, kar je bilo veliko več, kot je lahko prenesel sistem kretnic pred postajo. Vseh devet vagonov je zaradi tega poletelo na vse strani, na tirih je ostala le osem let stara elektrodizelska lokomotiva ameriške izdelave z oznako JŽ 661, imenovana kenedijevka. Po besedah očividcev je tudi ta nevarno zanihala. »Nikola, vagone sva izgubila!« naj bi bile prve panične Vargove besede po tistem, ko sta precej stran od mesta, kjer so umirali ljudje in stokali ter kričali ranjeni, ustavila.
Sledila je največja reševalna akcija, ki je kadar koli potekala v hrvaškem glavnem mestu. Sodelovali so zdravniki, gasilci, pripadniki civilne zaščite, vojaki in drugi. Posamezna trupla, tista, ki so jih pod seboj pokopali vagoni, so bila tako iznakažena, da niti najizkušenejši strokovnjaki s področja sodne medicine z območja tedanje Jugoslavije niso mogli ugotoviti njihove identitete. Teh naj bi bilo 41 in pokopali so jih v skupno grobnico na osrednjem zagrebškem pokopališču Mirogoj, za katero še danes skrbijo Hrvaške železnice. Pred stavbo zagrebškega zavoda za sodno medicino so se tiste dni v pričakovanju, da bodo kar koli izvedeli o svojih najdražjih, zgrinjale trume svojcev ponesrečenih. Številni novinarji so si kar podajali kljuko hiše, kjer je živel Knežević, in od njegove žene Danice želeli izvedeti raznotere podrobnosti.
Odprtih ostalo veliko vprašanj
Kriminalisti so Kneževića in Vargo takoj po dogodku priprli, sledilo je dolgotrajno zasliševanje. Po poročanju tedanjih medijev naj bi sprva trdila, da so vlaku odpovedale zavore, na koncu pa priznala, da sta zaradi izčrpanosti zaspala, kar pravzaprav ni bilo nič nenavadnega. Malo pred tem, preden sta v Vinkovcih prevzela nesrečni brzovlak, po tragičnem dogodku imenovan »vlak smrti«, sta na omenjeno postajo privlekla tovorni vlak, pred tem pa sta skorajda brez priložnosti za počitek vozila še en potniški in še en tovorni vlak. Brez pravega počitka sta bila tako praktično 45 ur! Po besedah preživelih potnikov sta z, tako lahko rečemo, zmanjšano sposobnostjo presoje okoliščin vozila praktično večji del poti od Vinkovcev do Zagreba, saj je vlak večkrat drvel z veliko višjo hitrostjo od dovoljene, zaradi česar se je med nekatere potnike strah naselil že med vožnjo skozi slavonske ravnice.
Po policijskih podatkih je tahograf lokomotive na posameznih predelih proge zapisal celo hitrost 113 kilometrov na uro. Strokovnjaki so med preiskavo med drugim iskali tudi vzrok, zakaj se vlak v primeru, da sta strojevodja in njegov pomočnik res zaspala, ni že pred Zagrebom samodejno zaustavil. Za to bi morala poskrbeti naprava, imenovana budnik, katere ročno ali nožno stikalo mora strojevodja nenehno pritiskati v določenih nekajsekundnih časovnih razmikih. Psihologi so ugotovili, da je v posebnem stanju, ko se človek nahaja v nekakšnem polsnu, mogoče stikalo te naprave pritiskati tudi nezavedno. Dosti pozneje je na dan pricurljal še en podatek, na podlagi katerega gre verjeti tudi prvotni Kneževićevi trditvi, da je začel pravočasno zavirati, vendar zavore niso prijele. Neki železniški uslužbenec je namreč povedal, da so kompoziciji v Dugem Selu, to je kakih 20 kilometrov pred Zagrebom, pripeli dodatne vagone, ki so jih pomanjkljivo spojili z vlakovnim zavornim sistemom, kar bi lahko povzročilo veliko motnjo v procesu zaviranja vlaka.
Strojevodja in pomočnik obsojena, delodajalci ne
Epilog preiskave je bil, da je sodišče po letu dni Kneževiču prisodilo 15, Vargi pa osem let zapora, poleg tega obema še prepoved opravljanja poklica. Pri izreku kazni so kot olajševalno okoliščino upoštevali njuno preutrujenost, medtem ko so jo njuni nadrejeni, ki so ju dobesedno prisilili k tako nevarnemu ravnanju, odnesli brez kazni. Lokomotiva vlaka smrti je danes v zagrebškem železničarskem muzeju.
Varaždinec Stjepan Varga je umrl nedolgo po odsluženi kazni (to so obema nekoliko skrajšali), Nikola Knežević pa je v 81. letu starosti umrl ravno letos, ko mineva okroglih 40 let od dogodka, ki ga ni nikoli prebolel, o katerem ni hotel z nikomer govoriti in zaradi katerega je v duši zelo trpel. Pokopan je na pokopališču v Dobovi.
