»Če ne bi jedel medu, bi umrl 40 let prej.« – Pitagora

Ko se je leta 1946 tedaj 12-letni Janko Pislak iz šole na Ptujski Gori vračal domov v bližnje Doklece, ni imel navade hoditi po najbližji poti. Vsakič je namreč zavil še do kmetije Antona Rinca, kjer se je s pogledom prilepil na živopisni čebelnjak in ga dolgo občudoval. To je trajalo, dokler ni lastnik čebelnjaka te njegove zvedavosti opazil in ga poklical, naj stopi bliže. Ko mu je dal pokusiti še med, ki ga mali Janko do tedaj še ni niti videl, je bila njegova prihodnost zapečatena. Česa tako dobrega namreč še nikoli ni dal na jezik. Že takoj naslednji dan, še danes se spominja, da je bilo to 26. maja, je od doma vzel denar, ki ga je za birmo dobil od botra, in od Rinca kupil svoj prvi roj čebel ter ga doma naselil v znameniti zvončasti pleteni slamnati koš.

Danes velja Janko Pislak za največjega čebelarja v Sloveniji in enega največjih v Evropi. V lasti ima kar 2600 panjev s čebeljimi družinami, nameščenih na 35 lokacijah v Pomurju in Podravju. Ob ugodnih letinah pridobi tudi do 80 ton medu. Glede na to, da se s čebelarstvom ukvarja že 67 let, velja po stažu tudi za najstarejšega čebelarja pri nas. Svojih čebel seveda nima preštetih. Toda upoštevaje dejstvo, da ob posebej ugodnih pogojih en panj premore družino 80.000 čebel, do približnega števila ni težko priti. Do svojih čebel pasme kranjska sivka ima poseben, lahko rečemo prav ljubeč odnos. Pravi, da so to ene od najbolj pridnih, najpametnejših in najbolj varčnih živali na svetu. V svoji mizarski delavnici je imel dolgo izobešen napis: »Materinsko srce čebelarja, sladka usta, nekaj denarja.«

Čebele so zelo pametne živali

»Čebele imajo prirojeno, ne priučeno pamet. Kar jim nastaviš, to naredijo: vosek, propolis, matični mleček... Toda redno jih moraš oskrbovati s hrano, s sladkorjem. Te vrste pozornost zagotovo nekajkratno povrnejo. Veliko čebelarjev pri nas v čebelah vidi samo dohodek in to plat skrbi za čebele zanemarjajo. Pustijo jih lačne. Tu vidim največ vzrokov za množične pomore čebel, ne v škropivih, o čemer se največkrat piše. Odstotek čebel, ki so žrtve kmetijskih škropiv, je namreč dokaj nizek, v glavnem ne presega 10 odstotkov in je treba nanj pač računati,« pojasnjuje Pislak, ki se je pred dvema letoma na obronkih Pohorja tudi sam soočil z množičnim pomorom svojih čebel, a sta imela tedaj prste vmes človeška zloba in nevoščljivost.

Pislak neverjetno veliko ve o čebelarstvu. Čeprav je po poklicu mizarski mojster in se je nekaj časa po priženitvi v Apače na Dravskem polju, kjer prebiva še danes, nekaj časa preživljal z mizarstvom (v tistih zgodnjih letih čebelarjenja so v zimskem času v delavnici vsako leto izdelali po 200 lesenih čebeljih panjev), je že od prvega panja naprej veliko pozornosti posvečal nenehnemu izobraževanju. Prvo znanje je dobil od očeta, ki je nekaj malega vedel o čebelah, nekaj več je izvedel od manjših čebelarjev v rojstni vasi, pozneje je obiskoval čebelarske tečaje. Sprva kot slušatelj, sčasoma, ko je nabral primerno »kilometrino«, že kot predavatelj. Dvajset let je kot predavatelj hodil po tedanji Jugoslaviji, trikrat je predaval tudi v sosednji Avstriji in enkrat v Franciji.

Čebelarske šole pri nas ni, imajo jo v avstrijskem Gradcu. Ta je pred leti v Mariboru za čebelarje z najmanj 30 panji organizirala izobraževanje za čebelarske mojstre in tako je tudi Pislak pridobil papir, da ni le mizarski, temveč tudi čebelarski mojster. Med desetimi redno zaposlenimi v njegovem čebelarstvu (menda je edini čebelar pri nas, ki zaposluje) so naziv mojstra pridobili trije. Do svojih podrejenih, med katerimi sta tudi dva družinska člana, ima poseben odnos. »Kot lastnik in nadrejeni ne smeš izstopati. Po možnosti moraš z delavci tudi malicati. Jaz tako delam, to je prava pot.«

Za pridobivanje matičnega mlečka ne obstajata ne petek ne svetek

Takšen pristop se mu obrestuje, kajti ko je junija in julija čas za pridelavo matičnega mlečka in se mora ta pobirati natanko vsakih 55 ur, pa naj bo petek ali svetek, z motiviranjem delavcev nima težav. Zato pa so ti ob polni bruto plači lahko doma ves januar. Preostale zimske mesece, ko čebele spijo, v delavnici izdelujejo okvirje za satje ter polnijo embalaže s čebeljimi izdelki.

Obilica strokovnega znanja je Pislaku pripomogla, da danes lahko pridela razmeroma velike količine posebej cenjenega matičnega mlečka, kar je zelo občutljivo početje. Matičnemu mlečku pripisujejo učinkovite in raznovrstne zdravilne lastnosti. Poleg tega je postal tudi pravi mojster za vzrejo čebeljih matic: doslej mu jih je uspelo vzrediti že približno 465.000. Prodaja jih po vsej Evropi, nekaj pa jih je šlo tudi v Ameriko in na Japonsko. Na ta način prispeva k razširjanju avtohtone slovenske čebelje pasme, kranjske sivke, za kar je pred leti od pokojnega predsednika Janeza Drnovška prejel državno odlikovanje, eno odličje podobne vrste si je prislužil tudi že v nekdanji Jugoslaviji. Za številna priznanja, prejeta v dolgih letih čebelarjenja, mu v sicer prostorni hiši že skoraj zmanjkuje prostora. Nekaj se jih glasi tudi na ime žene Milene, ki ima v domačem čebelarstvu tudi pomembno besedo.

Pove, da je vzreja čebeljih matic zelo zahtevno opravilo in nas na kratko poduči, da je to, ali se bo iz ličinke, ki jih v inkubatorju hrani v posebnih majčkenih posodicah, razvila matica ali navadna čebela, odvisno od tega, s čim jih hrani. Tako matice kot njihove ličinke na primer jedo samo matični mleček. Ta jim zagotavlja tudi razmeroma dolgo življenjsko dobo – štiri leta, medtem ko čebele delavke zgarane umrejo že po šestih tednih efektivnega dela.

Čebele ne pikajo nežnih ljudi

Nepoučeni ljudje se čebelnjakov iz strahu, da jih bodo čebele opikale, najraje v velikem loku izognejo, Pislak pa pravi, da je ta strah odveč in da pri njem ženske v poletni vročini s čebelami delajo oblečene temperaturi primerno, a jih čebele ne opikajo. S čebelami moraš biti zelo nežen. Če te kot takšnega spoznajo, te vse leto ne bodo pičile. Značilne čebelarske klobuke z zaščitno mrežo pri Pislakovih zato uporabljajo le pri določenih opravilih z mladimi čebelami, kadar kdo nehote stori kakšno potezo, ki jih lahko vznemiri. Tudi gospodarja so že nekajkrat opikale, a mu za to ni mar.

Z dolgoletnim čebelarjenjem je Janko Pislak prišel do mnogoterih naukov in spoznanj, njegovo ime nosi tudi veliko inovacij. Ko se je odločil standardni panj zaradi lažjega dohranjevanja čebel nekoliko razširiti, je dopustil, da so mu čebele same pokazale, katera mera je najbolj pravšnja. On jih je le opazoval. Njegova pogruntavščina so tudi prikolice za prevažanje panjev na določena pašna mesta in še bi lahko naštevali. Manj izkušene čebelarje rad pouči, da za stabilno delovanje potrebujejo tri varovalke. Te so: zaloga medu za eno leto, da ob morebitni slabi letini ne izgubijo kupcev, zaloga zadostne količine sladkorja za krmljenje čebel ob pogojih slabe paše ter za eno slabo letino zaloge denarja, s katerim poplačaš zaposlene in sebe. »Čebele enega dobrega čebelarja vedno preživijo. Mora imeti le pravo materinsko srce. Rad jih mora imeti in ne sme biti požrešen. Jaz v tem delu še vedno zelo uživam, čeprav sem začel zelo mlad, in nimam nobene želje hoditi na morje. Se pa rad udeležujem čebelarskih izletov,« pove.

Takšno je torej življenje našega največjega in najbolj priznanega čebelarja, ki je pred časom pridobil tudi naziv legende slovenskega čebelarstva. Pravi, da mu je bil uspeh položen že v zibelko. Babica mu je namreč prerokovala, da bo imel, ker se je rodil pol ure pred sončnim vzhodom, v življenju veliko sreče pri čebelah.