Poznojesenski večerni mraz ni pregnal kakšne stotnije žensk, podprte tudi z nekaj moškimi postavami. Številni transparenti so bili razprostrti po tleh Šuštarskega mostu, na izbiro vsem udeležencem: »Ne pomeni ne!«, »Sam si peri srajce!«, »Moje telo ne rabi tvojih komentarjev«, »Moje telo, moja izbira!«, »Pozor, vračam udarce!«. Ponekod po svetu moški na shodih Noč je naša! niso niti dovoljeni, saj želijo ženske pokazati, da so dovolj močne, da lahko same pridejo na ulice. »Noč in ulice bomo osvetlile s svojo prisotnostjo, ognjem in feminističnimi vzkliki,« se je začel nagovor, pred govornico pa se je razprostrl transparent z napisom »Noč je naša!«.
Shodi »Reclaim the night!« so se začeli v Zahodni Nemčiji in Veliki Britaniji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, še posebej razširjeni in odmevni pa so postali, ko je Peter Sutcliffe začel moriti prostitutke po ulicah Leedsa. Počasen odziv policije in pomanjkanje zanimanja medijev sta razjezila tamkajšnje ženske, še posebej pa jih je razburil policijski nasvet, »naj ženske raje ostanejo doma«. Feministke so v sodelovanju z drugimi ženskimi in študentskimi organizacijami protestno zavzele nočne ulice mesta in tako pokazale, da bi morale imeti ženske možnost hoditi kjer koli in kadar koli in da ne smejo biti diskriminirane ter omejevane zaradi moškega nasilja. »Skupaj bomo zavzele center in se na nevralgičnih točkah ustavile, jih nabile z lastno izkušnjo in označile s svojimi sporočili,« so se gibanju pridružile tudi Slovenke vseh starosti in zakorakale v mrzlo noč po ljubljanskih ulicah.
Objemi podpore in zavetja
Mimohod med na pol praznimi lokali ob Ljubljanici nas je popeljal do Prešernovega trga, kjer je dve močni in pomenljivi pesmi Proud Mary in Ladies Night zapel feministični zborček. Vzdušje se je nekoliko sprostilo, objemi podpore in zavetja so se delili med prijateljicami in soborkami, nadaljeval pa se je tudi bojevit nagovor: »Nismo pozabile praks borbe naših babic, mam, prijateljic in tovarišic, ki so se znašle same, ko so jih nadlegovali, obračunavali z njimi zaradi nepodredljivosti patriarhatu in upora proti neenakosti. Njihov in naš boj bomo proslavile skupaj! Ne bomo se pustile utišati ali zatreti! Ne pristajamo na prilagojene družbene vloge, ki so temelj za reproduciranje obstoječih razmerij moči in nasilja nad nami.«
Na poti do prve nevralgične točke, policijske postaje, smo izmenjali nekaj besed z eno od podpornic gibanja, ki pa je želela ostati anonimna. »Ekonomska kriza je čas zmanjševanja pravic, rezanja socialnih mehanizmov in razslojevanja družbe, a največje breme znova pada na ženske. V zaostrenih družbenih razmerjih se država umika, patriarhalni mehanizmi pa se znova krepijo. Zato je treba razvijati skupnostno solidarnost in moč, da se zoperstavi tem mehanizmom, pomaga žrtvam in glasno opozarja na nasilje vseh vrst,« je strnila namen svoje udeležbe in se znova pomešala med premikajočo se množico po Miklošičevi. Pridružila se je skupinskemu vzklikanju: »Moje telo ni oglasni pano!«
Proti mehanizmom sistema
Pred policijsko postajo so protestnice opozorile na pokroviteljski odnos in viktimiziranje žensk, ki so izkusile nasilje, in na to, da pri spolnem nadlegovanju ne gre za redke dogodke, kakor jih obravnavajo institucije, policija, sodstvo in zakoni. »Gre za mehanizme patriarhata in kapitalističnega sistema, ki porajata, izkoriščata in normalizirata neenakost v družbi,« je pojasnila govornica. Nato je sledila presunljiva izpoved ene od žrtev posilstva: »Na sodišču in policiji so me spraševali, kako sem bila oblečena, če sem nosila visoke pete ali bila pijana. Kot da sem sama kriva. Proces se je vlekel več let, dokler posiljevalec ni priznal in komentiral, da je to storil iz moške dolžnosti. Kasneje so ga razglasili za neprištevnega in čez nekaj let je bil znova na prostosti, sama pa se bom vse življenje ozirala čez ramo.« Slišali smo lahko, da je rešitev v angažmaju skupnosti, ki mora ob takšnih primerih podvojiti moč posameznika, ga opolnomočiti in okrepiti z zavedanjem, da lahko računa na sočloveka, ki se bo odzval, če bo priča nasilju.
Na poti do železniške postaje, naslednje nevralgične točke, smo lahko slišali moški vzklik z enega od oken: »Pejte domov!« V odgovor je dobil skandiranje stotih glasov: »Ne bomo doma, ni nas strah!« Železniška postaja nosi posebno stereotipno moč, saj velja za kraj, kjer se ti lahko kaj zgodi, in starši dekletom velikokrat zabičajo, naj ne hodijo pozno same tja. »Zavzele smo železniško postajo. Mogoče se sprehodimo še skozi Tivoli,« je sledil ironičen krik. Feministke so svoj shod končale na Metelkovi, ki prav tako ni več imuna za šovinistično nasilje. Žongliranje z baklami in prižig pirotehničnih sredstev sta naznanila nočno zmagoslavje ob zavzetju in pritegnila tudi zvedave moške poglede. Res je, stereotipi so tudi v avtonomnih conah prisotni, saj se nekateri enostavno niso mogli sprijazniti, da so ženske dvignile glas – pa čeprav so to izražali le tiho v pogovoru med moškimi.