Po zaslugi Ivanke Počkar in njenega celovitega, sistematičnega, zagnanega in izjemno strokovnega dela je Posavje v etnološkem smislu ena najbolj raziskanih slovenskih regij. Tako piše v obrazložitvi odločitve, da letošnjo Murkovo nagrado, ki jo v slovenskem etnološkem društvu podeljujejo za znanstvene in strokovne dosežke na področju etnologije, prejme ravno Počkarjeva, in temu ne gre oporekati.
Ne kmetica, temveč etnologinja
Zanimivo in precej nenavadno je, da je Ivanko kot mestnega otroka sprva najbolj zanimalo kmetijstvo in je hotela postati kmetica. Oče se je zaradi tega z njo rad šalil in ji dejal, da bo ali pesnica, ker bo sadila peso, ali pa skladateljica, ker bo skladala drva. Ker staršem ni bilo po volji, da komaj štirinajstletna odide v kakšno oddaljeno kmetijsko šolo, so jo vpisali na Šubičevo gimnazijo v Ljubljani. In kako se je po gimnaziji zašla na etnologiji?
»Verjetno mi je bilo tako nekje zapisano. Na filozofski fakulteti sem nameravala vpisati študij psihologije, a ko sem videla predmetnik, sem si premislila. Ker je na naslednjih vratih pisalo etnologija, me je nekaj postavilo pred ta vrata. Pričakovala sem, da se bomo učili o Indijancih, a so pred nas najprej postavili Vuka Karadžića in cirilico. No, ko smo proučevali načine življenja ljudstev zunaj Evrope, smo se dotaknili tudi Indijancev,« se spominja tistih dni v sedemdesetih letih preteklega stoletja in dodaja, da jo je po končani gimnaziji, na kateri je vzljubila tudi francoščino, nekaj časa še vedno držalo, da bi šla na agronomijo. Še danes si želi, da bi imela vsaj eno kozo in par kokoši, čeprav v stanovanjskem bloku v Brežicah nima niti koščka zemlje, na kateri bi to željo lahko uresničila. Poleg študija etnologije je vpisala in leta 1976 diplomirala tudi z angleškega jezika s književnostjo.
V Brežicah trajno začasno
In nato se je pojavilo vprašanje, kam? Nekaj starejši kolega Janez Bogataj jo je potisnil v avto in odpeljal v Brežice, kjer je opravljala študentsko prakso, spala pa v splavarski gostilni Lukež, ki jo je pozneje strokovno podrobno raziskala. Leta 1980 se je v brežiškem posavskem muzeju tudi redno zaposlila. Na razpisano delovno mesto etnologa je bila edina prijavljena. Tedaj je bila prepričana, da je v Brežicah samo začasno, a se je ta začasnost bivanja in dela v najbolj južnem štajerskem mestu zdaj prevesila že v četrto desetletje. Kot rojeni Ljubljančanki ji štajersko narečje podobno kot mnogim iz prestolnice ni bilo niti malo všeč, da bi pa kdaj vzela Štajerca? Samo Štajerca ne, si je vedno govorila. Toda, ker se zarečenega kruha, kot pravi pregovor, največ poje, ji je danes štajerska govorica od vseh v Sloveniji (morda z izjemo kraševske) najbolj pri srcu, pa tudi za moža si je izbrala nikogar drugega kot Štajerca. Na Kras jo vežejo spomini na očeta, ki je v Ljubljano prišel od tam.
Spominja se tudi njegovih, nekje zgoraj omenjenih besed, da bo pesnica. Nekaj pesnice se v njej res skriva, saj so nekatera njena besedila prav po pesniško melodično napisana. Pravi da zato, da ne zvenijo preveč prazno strokovno in brez čustev. Njen je tudi slogan »Posavje, kjer so jutra bližje soncu«, ki je vrsto let krasil domala vsak turistični prospekt v regiji.
Pisalni stroj je morala prinesti s sabo
»Sprva v muzeju ni bilo tako kot danes. Na voljo nisem imela niti fotoaparata niti pisalnega stroja, brez katerih si dela etnologa tedaj ni bilo mogoče zamisliti. Zato sem v službo prinesla svoja. In ko sem šla med okoliške ljudi poslušat njihove življenjske zgodbe, sem znova in znova poslušala vedno isto ugotovitev: »Vi pa niste od tod!« To poslušam še danes, saj svoje ljubljanščine ne skrivam, vendar zdaj odgovorim, da res nisem od tod, pa tudi od ondot ne.«
Z Ivanko Počkar smo se pogovarjali v njenem stanovanju. Že bežen prelet oči po stenah in policah je odkril vrsto predmetov, ki so življenje takratnih ljudi spremljali v preteklosti. Na steni za njenim vrtom visi v gostinskih, frizerskih in še kakšnih lokalih nepogrešljivo držalo za časopise, v kuhinji opazimo emajlirano oglasno tablo iz neke prodajalne. Nasmehne se, ko povprašamo po pljuvalniku. Tega nima, imajo pa en primerek v muzeju. Vprašanje, če kdo od zlasti mlajših bralcev danes sploh ve, kaj so to pljuvalniki in za kaj so jih v javnih objektih uporabljali.
V svojem nagovoru ob podelitvi Murkove nagrade je dejala, da zase in za nagrado lahko reče, da ne more z gotovostjo reči, ali je v teh preteklih letih dala etnologiji toliko kot etnologija njej. Jo je pa vsekakor zelo obogatila. Ko danes razmišlja o svojih začetkih, si prizna, da je bila ta veda zanjo vseeno ljubezen na prvi pogled. »Etnologija se pri nas doma začne zjutraj, traja ves dan in leže k premisleku šele pozno zvečer. Hvala družini, ki to prenaša,« pravi.
Leta 2000 je z obsežno raziskavo o brežiški obrti in obrtnikih, zbrano v knjigi Dve gasi, dva policaja, sto obrtnikov, doktorirala na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete.
Med Štajerci in Kranjci
Kolegi jo cenijo tudi zaradi njene vsestranskosti, saj se ni nikoli hotela specializirati za kakšno ožje področje raziskav. Po svetu hodi z odprtimi očmi in napetimi ušesi. V javnih prostorih, kot so čakalnice in podobno, zvedavo posluša, o čem se pogovarjajo starejši ljudje, in takoj, ko sliši kaj zanimivega, iz torbice potegne beležnico in si tisto, za kar se boji, da bi ji ušlo iz spomina, zapiše. »To je tista gospa, ki si vedno nekaj zapisuje,« zaradi tega večkrat sliši. Včasih se mora kar opravičevati, ko jo sprašujejo, zakaj to in to zapisuje.
To njeno »prisluškovanje« jo je doslej privedlo do nekaterih zanjo velikih odkritij, kot so na primer bizeljski slivarji, o katerih je pisala že v zgodnjih osemdesetih letih, ali kolnarji, ljudje, ki so na reki Savi v času pred 2. svetovno vojno s čolni pobirali premog, ki ga je reka prinašala s separacij v zasavskih premogovnikih, ga sušili in prodajali ter na ta način skrbeli za svoje družine. Kolnarji so nekaj, česar preostala Slovenija ne pozna. Tudi vsak življenjepis preprostih ljudi, ki jih je posnela nič koliko, se je je na neki način dotaknil. Precej jih je obelodanila v knjigi Iz časov ječmenove kave s podnaslovom Življenjepisi Štajercev in Kranjcev ob sotočju rek Krke, Save in Sotle. »Vse, kar vidiš, vse, kar čutiš, je etnološko. Neke vrste zasvojenost,« rada reče.
So tudi stvari, za katere ji je žal, da jih ni takoj »zgrabila« in preučila ali vsaj zapisala oziroma posnela. Pred leti ji je starejša Brežičanka Mila Predanič med sprehodom po mestu omenila pesem o severnih in južnih brežiških mestnih vratih, ki jo je nekoč ob spremljavi citer prepeval njen oče. Čeprav se ji to zelo redko zgodi, takrat ni imela pri sebi nobenega pisala. Ker je gospa kmalu zatem težko zbolela, ni nikoli več dobila priložnosti, da bi pesem, ki veliko pove o zgodovini Brežic, zapisala in na ta način ohranila. Tako je pesem, ki ni nikjer zapisana, najverjetneje trajno izgubljena.
Preganjalka tujk
Čeprav se s svojimi raziskavami in pogovori s pričevalci nenehno seli iz sedanjega v pretekli čas, je nikoli ne zamika, da bi živela v preteklosti. »Je kar v redu tako, kot je. Za določene reči so mi neka pretekla obdobja res bolj všeč, a jih preveč dobro poznam, da lahko rečem, da ne bi hotela biti tam, zlasti ne v kakem srednjem veku niti v poznejših zgodovinskih obdobjih, sploh če gledam takratni položaj žensk. Tudi nikjer drugje na svetu ne kot tu v Sloveniji,« je odločna.
Ivanka Počkar slovi tudi kot velika preganjalka tujk. »Eni se počutijo bolj izobraženi, če uporabljajo tujke. Traparija je, ko pred slovenskim poslušalstvom nekaj najprej povedo po angleško in zatem prevedejo v slovenščino. Mar ni zadosti, da povedo samo po slovensko?« se postavlja nad takšno spakovanje. Moti jo tudi, če kdo (tega je v slovenskih medijih vse več) napiše, da je neki nesreči ali nečednemu dejanju botrovalo to in to. Pravi, da je botrstvo treba jemati kot nekaj dobrega, ne pa besedo zlorabljati v negativnem smislu.