Za prijatelja Domna Valiča, priznanega slovenskega igralca mlajše generacije, je napisal dramsko besedilo, monokomedijo z naslovom Zapornik št. 3.2.3., ki sta jo potem skupaj tudi postavila na oder – Domen kot igralec, Matej kot režiser. Zgodba govori o Alojziju Šuštaršiču, skromnem človeku z dna socialne lestvice, ki si v življenju želi le to, da bi se znal postaviti zase. Domen Valič na odru blesti v več vlogah, ki jih na trenutke menja tako hitro, da se zdi, da gledamo ves igralski ansambel, čeprav gre za monodramo. Po premieri v začetku marca in nekaj odigranih predstavah v Ljubljani ter okolici se dvojica odpravlja še na druge konce Slovenije.
Kako sta z Domnom Valičem prišla na zamisel o skupnem sodelovanju? Ob točilnem pultu in kozarcu alkohola, kakor se v Sloveniji velikokrat zgodi?Z Domnom se poznava že zelo dolgo, vsako leto greva na moške počitnice…
Moške počitnice?Da. Zraven ni žensk, zato vsi predvidevajo, da so to dnevi, polni razvrata. A sva zelo dolgočasna, povečini bereva knjige in pijeva kavo, govoriva pa bolj malo.
In vendarle se je ravno takrat utrnila ideja o komediji?Že nekaj časa sva se dogovarjala za skupen projekt, oba sva želela narediti nekaj, ob čemer ne bi porabila preveč časa in denarja. Monokomedija je, kar se tega tiče, dokaj primerna.
Pa se v komedijah ne skriva tudi zanka? Kar je smešno, je namreč lahko zelo subjektivno. Vsega pa tudi ni mogoče narediti na prvo žogo, kajne?Težko je narediti inteligentno komedijo.
Na misel mi pridejo televizijske situacijske komedije, ki so pri nas na slabem glasu. Jih ne znamo delati ali jih ne znamo gledati?Ne poznam jih dovolj, ampak morda so res ustvarjene malo na silo. Zgodbe iz najine monokomedije so se res pripetile, liki iz nje pa dejansko obstajajo – a ne v eni osebi, temveč v različnih. Usode več ljudi sem povezal v zgodbo enega.
Torej imamo v Ljubljani frizerja brez prstov?To ravno ne… (Smeh.) Obstaja pa frizer, za katerega se je govorilo, da ima rad fantke in je »ubrisan« na ves italijanski blišč, kot lik iz predstave... Obstaja tudi tip, ki je šel v lastni vasi, v kateri se vsi poznajo in je polovica vaščanov njegovih sorodnikov, oropat pošto. Vse te bizarne situacije iz predstave so se dejansko nekomu zgodile. Alojzij Šuštaršič je tako kolaž različnih prigod in ljudi v najinem življenju.
So torej najboljše situacije tiste, ki jih piše življenje?Najbrž res. Težko si predstavljam, kako bi bilo, če bi želel na silo spisati nekaj smešnega.
Verjetno te zgodbe tudi ne bi znal vsak tako dobro interpretirati kot ravno Domen. Zelo sta si morala zaupati…Jaz sem njemu popolnoma, on meni verjetno malo manj (smeh). Je pa tudi res, da sam nisem profesionalni režiser, on pa je profesionalni igralec. Kadar ga gledam v Mestnem gledališču ljubljanskem, se mi zdi, da je na odru vedno premalo časa. On tudi iz najmanjše vloge, ki jo igra, naredi super stvar. Želel sem, da dobi priložnost zablesteti in pokazati vse razkošno znanje, ki ga ima. Dokazal je, da je res vrhunski igralec.
Sodelovanje z amaterskim igralcem bi bilo zagotovo drugačno, kakor tudi končni izdelek.Seveda. Domen je sposoben odigrati vseh teh deset karakterjev, naturščiki pa tega ne zmorejo. In ravno to je razlika – naturščik zna vedno igrati le eno vlogo – navadno samega sebe – in je lahko v tem dober. Česa drugega pa ne.
Imata že načrte za nadaljnje sodelovanje?Želim si, da bi skupaj posnela videospot za pesem Kako življenje te vrti, s katero sem bil sprejet na Slovensko popevko. Poleg režije sem se namreč preizkusil še kot glasbenik, a sem dokaj slab. Pišem pesmi, besedila in skladam. Lani sem sodeloval na Festivalu slovenskega šansona, kasneje sem ustanovil skupino Radio Mondo in prav z njo bom letos sodeloval na omenjeni prireditvi.
Kako lahko potem trdite, da ste slab glasbenik?Obupen sem! Pa saj tudi režiser nisem. Kakor tudi ne igralec, čeprav sem igral v raznih spotih, reklamah in predstavah... Danes je problem, ker vsak zase misli, da je režiser, glasbenik ali igralec samo zato, ker je nekje nastopal ali se pojavil na televiziji. Morda sem dober avtor, to pa je tudi vse.
Bi torej rekli, da ste nekakšen multipraktik?Ne! Pišem zgodbe – včasih poezijo, včasih prozo, včasih tudi malo zapojem. Če bi se že res moral opredeliti, bi rekel, da sem avtor zgodb.
V kateri smeri pa bi najraje nadaljevali?Delal bi v vseh, najraje pa bi bil pisatelj. Res rad pišem. Skoraj do konca imam napisano knjigo, za katero upam, da jo letos dokončam in izdam. Živel bi na Krasu in pisal, tu in tam pa bi prišel nazaj v mesto, kjer bi se naužil ljudi in družabnega življenja.
Vmes pa bi še malo režirali? Če bi izbirali, bi raje delali pri filmu ali v gledališču?Oboje ima svoj čar. Gledališče je živo in vsakič drugačno, a predstava sčasoma izzveni in je ni več. Film pa posnameš in ostane, poleg tega lahko veliko lažje pokažeš kakšne detajle, česar na odru ne moreš. Če pa bi šel sedaj študirat, bi zagotovo izbral gledališko režijo – kot gledališki režiser vsaj malo delaš, kot filmski pa si vsaj pri nas oplel.
Je zaradi tega beg možganov opazen tudi na tem področju?Če si doktor medicine, lahko greš kamor koli. Jaz, kot avtor glasbe in besedil, pa sem z jezikom omejen na ta prostor. V tujino bi šel, če bi res odlično obvladal tuji jezik, ker sem zelo zahteven do sebe, kar se tiče pisane besede in drugih stvari, ki jih ustvarjam. Nekaj na pol pa ne bi delal. Res pa je, da se je na splošno pri nas težko prebiti na kulturno sceno. Včasih se mi zdi, da če imaš denar, lahko prodaš vse mogoče, marsikaj dobrega pa izzveni v prazno, ker ni bilo sredstev, da bi se lahko dovolj oglaševalo. Mogoče pa včasih vsi skupaj tudi preveč jamramo, mnogi krizo jemljejo za izgovor. Vse se da. Le vztrajati je treba.
