Ljubljanski živalski vrt preko svoje spletne strani že nekaj časa prodaja štiri leta in pol starega istrskega osla Bimba. Zanimalo nas je, s kakšnimi razlogi v živalskem vrtu običajno prodajajo svoje živali ter katerih zakonov in pravil se morajo ob tem oklepati.
Kazen za agresijo
Biologinja Barbara Mihelič pojasnjuje, da je osel Bimbo primarno namenjen izobraževalnim programom ter razplodu, zato ljubljanski ZOO trenutno premore enega njegovega mladička, a je bil večkrat agresiven do oslice z mladičem, zaradi česar so ga ločili od družine. Ker ločena nastanitev zanj ni trajna rešitev, so ga poskusili oddati, toda ker se pol leta zanj nihče ni zanimal, je ponovno vključen v proces reprodukcije in treninga.
»Z brejo samico, samico z majhnim mladičem ali samcem z 'žrebčevskim' vedenjem je namreč težko stalno zagotavljati razpoložljivost za izobraževalne programe. Slej ko prej pride tudi do težav s parjenjem v sorodstvu, saj se oče s svojo hčerko ali mati s svojim sinom ne sme pariti,« razloži Miheličeva, ki še primakne, da je mešanje različnih vrst živali za ogrado lahko dobrodošla popestritev, vendar v času parjenja prinaša tudi veliko konfliktov.
Tudi sicer je glavni razlog za oddajo ali prodajo živali reprodukcijski proces. »Zaradi reprodukcije prihaja stalno do situacij, ko je treba preprečevati parjenje v sorodstvu ter ob tem vzdrževati optimalno število živali določene vrste. Tako je treba živali stalno menjati, oddajati in pridobivati nove.« Včasih pa nekaterim vrstam živali iščejo nov dom, ker se iz različnih razlogov odločijo, da jih ne bodo več gojili.
Ko se »zagledaš« v žival
Seveda živalski vrt ne more zasebnikom prodati kar katere koli živali, kot denimo velikega indijskega pitona ali kakšne strupenjače, saj sledijo pravilu, ki veleva, da ne smejo prodajati eksotičnih in nevarnih živali, redkih in ogroženih vrst ali tistih, ki terjajo zahtevno oskrbo. Povečini tako živalski vrtovi ne oddajo posameznikom nobene izmed tistih vrst, ki jih ni mogoče kupiti v trgovinah z živalmi. Določene živali so namreč vključene tudi v evropski vzrejni program izmenjave ogroženih vrst med živalskimi vrtovi, s čimer se sledi »ciljem čim boljše genetske ustreznosti in pestrosti populacije in posledično zdravja populacij ter vrednosti za morebitne potrebe v naravovarstvu, ne pa ekonomskim interesom«. Da bi dosegli ta cilj, morajo nemalokrat transportirati živali v oddaljene kraje. Tako je leopardinja iz ljubljanskega živalskega vrta odpotovala v jeruzalemski ZOO, gibon pa v Južnoafriško Republiko, čeprav bi ju bilo seveda enostavneje oddati v katero izmed sosednjih držav.
Zasebnikom se torej največkrat proda mladiče pritlikavih pasem domačih živali ter rejne živali in divjad. Prednost nakupa ljubljenčkov v živalskih vrtovih je namreč v tem, da imajo živali tu nadstandardno veterinarsko oskrbo in preventivo, znani so njihovo poreklo ter osebna in zdravstvena zgodovina. Nobena žival ni v nabor vključena brez karantene in spremljajočih preventivnih preiskav. Seveda pa nove lastnike vselej opozorijo na morebitne hibe, specifike in tveganja, a tem tudi svetujejo, kako naj jih negujejo, prehranjujejo in podobno. »Mnogi pa pri nas kupijo živali tudi zato, ker jih spoznajo ob obisku živalskega vrta in se v njih 'zagledajo', še posebej v mladičke,« razkrije sogovornica.
Stroga vzrejna pravila
Miheličeva pojasni, da se ljudje nanje večkrat kot za nakup obračajo z željo, da bi oddali svoje hišne ljubljenčke, ko zanje ne morejo več skrbeti, vendar teh živalski vrt ne sprejema. Živali, ki prihajajo iz zunanjega okolja, bi se namreč lahko za ogrado živalskega vrta nastanile le po enomesečni karanteni in dragih veterinarskih preiskavah. Zelo temeljiti pa so tudi, ko gre za preverjanje pogojev novega doma prodane živali ter statusa kupca. »Če denimo ni registriran za vzrejo divjadi, mu takšne živali seveda ne bomo prodali.« Glede pogojev pa se živalski vrtovi nadzirajo tudi med seboj ali pa nad njimi bdijo evropski koordinatorji posameznih živalskih vrst. Nevarnejših živali tako denimo v oskrbo ne morejo več dobiti podstandardni ali precej nesodobni objekti. Poleg tega se morajo živalski vrtovi dokazovati najprej kot oskrbniki genetsko manj ustreznih ter v reproduktivnem in naravovarstvenem smislu pomembnejših živali. Šele po tem, ko že dve leti ustrezno skrbijo za določeno žival, izpolnijo pogoje za pridobitev vzrejnih parov. Takšni zakoni veljajo denimo pri mačjih pandah ali opicah, medtem ko sloni s seboj prinašajo še strožja pravila. Te lahko dobijo le tiste institucije, ki omogočajo nastanitvene pogoje za enega samca in dve ali tri samice, medtem ko se lahko odda le kompatibilno čredo ali ustrezne posameznike kot dopolnitev druge črede.
