Hala Tivoli, legendarni športni objekt pod Rožnikom, ki sta ga zasnovala arhitekta Marjan Božič in Stanko Bloudek, stoji že pol stoletja – natančneje, zgradili so jo med novembrom 1963 in marcem 1965. Najbrž ima skoraj vsak od nas svojo zgodbo iz te dvorane, saj je obisk Tivolija za Slovence postal skoraj tako samoumeven kot vzpon na Triglav. Hala je v tem času gostila mnoge glasbene in športne legende, bila je tudi prizorišče pomembnih trenutkov v slovenski (in pred tem jugoslovanski) zgodovini.
Nekoč najsodobnejšo dvorano v tem delu Evrope so danes zasenčili konkurenčni objekti, kot je Arena Stožice. A Hala Tivoli ima nekaj, česar druge sorodne dvorane v Ljubljani nimajo: dušo. In seveda kilometrino. Je spomenik nekega časa in, kot kaže, ji dnevi še niso šteti.
Večkrat čez uradno kapaciteto
Prvi gost Hale Tivoli je bil legendarni ameriški jazz glasbenik Louis Armstrong, ki je 4. aprila 1965 dvorano napolnil do zadnjega kotička. Koncert si je po razpoložljivih podatkih ogledalo okoli 6000 ljudi. Impresivno številko je dobri dve desetletji pozneje presegla rock skupina Dire Straits, ki je leta 1986 podrla rekord obiskanosti koncertov in privabila kar 8000 poslušalcev. O tem, kateri glasbeni izvajalec je imel v tivolski dvorani največje občinstvo, so mnenja različna, saj nekateri trdijo, da je bilo na koncertu skupine Boney M leta 1978 še več obiskovalcev. Vstopnic za nazaj žal ni več mogoče prešteti, takrat pa ni bilo navade, da bi se tovrstne podatke posebej hranilo oziroma arhiviralo. Od svetovno znanih glasbenih imen so v Hali Tivoli nastopili denimo še B. B. King, Ike & Tina Turner, Joe Cocker, Bob Dylan, David Bowie, Bryan Adams, Sting, The Cure, Iron Maiden, Ray Charles, Deep Purple in pa seveda Nirvana, ki je leta 1994 prav tu odigrala svoj zadnji koncert v celoti.
Dolgoletni organizator koncertov Igor Vidmar se iz tivolske dvorane najbolj spominja svojega prvega velikega koncerta zasedbe Blood, Sweat & Tears (1970) in nastopa Black Sabbath, ob katerem je tedaj oblast zahtevala, da so v parterju stoli, kar je povzročilo nasilen odziv rockersko-metalske publike; toda nasilje se je, pravi Vidmar, izvajalo le nad stvarmi, kajti nasilje nad ljudmi je bilo v tistih časih monopol ljudske milice. Izpostavlja še nora zgodnja osemdeseta z megakoncerti Spandau Ballet, Queen in Boney M, ko je bila »prekoračitev uradne kapacitete že skoraj absurdna«, kot organizator pa omeni svoje prve razprodane koncerte v mali tivolski dvorani s punkerji Anti-Nowhere League in Divizijami Niča Petra Mlakarja, pa koncert Solidarnost s poljskimi delavci, prvi reggae koncert z Misty in Roots, rap in hiphop z Naughty By Nature in Public Enemy, nato pa večje nastope Laibacha in »zadnji pogo« Pankrtov.
»V zgodnjih devetdesetih je bil pa totalni šnelkurs zgodovine in aktualnosti punka, darka in tudi metala – Ramones, Iggy Pop, Sisters of Mercy, Killin' Joke, Slayer, Body Count, bili so tudi koncerti proti vojni na Hrvaškem in v Bosni. Finale mojih najlepših spominov na Halo Tivoli pa so seveda Sex Pistols, Nirvana, David Bowie, Bob Dylan, Lou Reed in Pearl Jam ter nato še labodji spevi (Škuc) Ropota sredi prejšnjega desetletja – Rammstein, Mark Knopfler in Nick Cave, ki je tam nastopil še konec leta 2013.«
Morali bi jo spomeniško zaščititi
Radijski urednik Dragan Bulič si je v Hali Tivoli ogledal 155 koncertov tujih izvajalcev – in če odšteje tiste, ki jih ni več med nami, kot so Frank Zappa, Rory Gallagher in Alvin Lee, mu bo najbolj ostalo v spominu bogato leto 1976, ko so v mali dvorani lahko gledali in poslušali izvajalce, kot so Procol Harum, Foundations, Suzy Quattro, Osibisa, Cat Stevens, Rubettes, Colosseum II in Roberta Flack. »Omembe vredna sta bila tudi koncert ob 30. rojstnem dnevu Tomaža Domicelja leta 1978, ki je nanj povabil bluesmana Alexisa Kornerja, in pa Noč kitaristov leta 1989, ko so v istem večeru igrali Leslie West, Robby Krieger, Randy California, Phil Manzanera, Pino Daniele, Andy Powell in Ted Turner, Jan Akkerman, Peter Haycock in Steve Hunter,« po svojem enciklopedijskem spominu pobrska Bulič, ki se strinja, da bi morali Halo Tivoli spomeniško zaščititi kot objekt, ki ima pomembno kulturno in športno zgodovino.
Vidmar dodaja, da je Hala Tivoli za šport in popularno kulturo vsaj tako pomembna kot Cankarjev dom za »resno« oziroma »visoko« kulturo. »Hala Tivoli statusa ni izgubila, se je pa ta zaradi Stožic zmanjšal. Res pa je dvorana že kar stara in bi potrebovala temeljito prenovo. Ta je bila pred časom tudi načrtovana, a se potem finančno-politični načrti niso izšli. V mestu in državi se prireditveno-koncertna dejavnost še vedno razume bolj kot dodatek, ne pa kot enakopravna športu. Čas je, da se to spremeni. Ljubljana in Slovenija še vedno potrebujeta Halo Tivoli, na organizatorjih pa je, da pripeljejo prave bende, kar bodo lažje naredili v ugodnejših razmerah,« poziva Vidmar.
Športna heroja: Daneu in Cerar
A v osnovi je Hala Tivoli namenjena športnim prireditvam, zato tudi vsebuje dve dvorani, hokejsko in košarkarsko, in tam je bilo že leta 1965 svetovno prvenstvo v namiznem tenisu, leto kasneje svetovno prvenstvo v hokeju na ledu skupine A, ki se je v kasnejših letih ponovilo še petkrat, in nepozabno svetovno prvenstvo v košarki leta 1970, ko je Jugoslavija z legendarnim zadnjim metom Iva Daneua osvojila naslov svetovnega prvaka. Tekmo med Jugoslavijo in ZDA si je v dvorani Tivoli 23. maja tistega leta ogledalo rekordnih 14.000 ljudi. Isto leto sta tam potekali tudi svetovni prvenstvi v umetnostnem drsanju in gimnastiki, na katerem je Miro Cerar na konju z ročaji osvojil zlato medaljo. Svetovna prvenstva so se nato kar vrstila – leta 1982 v dvigovanju uteži, dve leti pozneje v kegljanju, leta 1993 in 2010 pa ponovno v hokeju na ledu – prvič skupine C, drugič skupine B.
»Funkcionalnost dvorane je zastarela zaradi vse zahtevnejših predpisov, toda vseeno je Hala Tivoli ostala stičišče najrazličnejših športnikov, čeravno so se sedeži posameznih slovenskih športnih zvez odselili na najrazličnejše konce Ljubljane in četudi je medtem zrasla dvorana v Stožicah, ki za zdaj še niti približno ni prevzela povezovalne in tudi siceršnje vloge športnega objekta. Vsekakor je Hala Tivoli bila, je in bo hram slovenskega športa; in vsaj še nekaj časa ji sicer spektakularne Stožice ne bodo segle do kolen,« je prepričan upokojeni športni novinar in urednik Jože Pogačnik, ki spomni tudi na skoraj 300 strani obsežno publikacijo, ki je o Hali Tivoli izšla leta 2000 (ob njeni 35. obletnici) pod uredniško taktirko Miklavža Severja.
Letos bo hala dobila še televizijski spomenik, saj se je novinar Toni Cahunek zakopal v zaprašene arhive in te dni o njej sestavlja dokumentarni film. Ta kot zanimivost navaja, da politika Hale Tivoli nikoli ni prav dosti uporabljala. »Tu je sicer potekala kaka proslava dneva OF in še kakšna politična komemoracija, vendar so bili kongresi v tem takrat najmodernejšem kompleksu namenjeni predvsem znanosti, na primer informatikom, prireditve pa kulturi,« pravi Cahunek. »Seveda je bilo med vsemi dogodki tudi nekaj politike, toda ob razstavah psov, modnih revijah, srečanjih Jehovovih prič ali molitvi za mir je to le del raznovrstnega dogajanja v Tivoliju.« Dokumentarec naj bi bil na nacionalni televiziji predvajan aprila.