»Življenje je veliko platno, na katerega je smiselno nanesti čim več barv,« je nekoč izjavil Danny Kaye in s tem najbolje ilustriral svoje pisano in iskrivo življenje, v katerem je razbijal in razbil nešteto zakoreninjenih stereotipov, celo tistega o strogi resnosti resne glasbe. Nihče zunaj krogov klasične glasbe namreč ni nikdar storil toliko za njeno popularnost kot prav Danny Kaye, ko je stopil za dirigentski pult. No, in tudi pred njega, pod njega, okoli njega... Ne spominjam se natančno, a mislim, da so njegove dirigentske ekshibicije nekdaj predvajali v razvedrilni oddaji Nedeljsko popoldne, ki je bila redno na vsejugoslovanskih družinskih menijih – pri meni ravno v obdobju, ko so nas v osnovni šoli pri glasbeni vzgoji neusmiljeno posiljevali s klasiki, kar mi je posledično privzgojilo odpor do vsega klasičnega – dokler se ni pojavil Danny Kaye in nam klasične partiture predstavil na montypythonovski način.
Le kdo se ne spominja obračuna s prvim violinistom v zaodrju ali dirigiranja Čmrljevega leta s pomočjo muhotepca? Morda se moji kolegi iz resnega miljeja ne bodo strinjali, a Danny Kaye je s spajanjem »nezaslišanega« (simfonije in komedije) dokazal, da klasična glasba ni samo dolgočasno zaporedje zapisanih tonov, temveč veliko bolj sproščena oblika preživljanja (ne)resnega časa. Poklonil se mu je celo Zubin Mehta, medtem ko je dirigent newyorškega filharmoničnega orkestra Dimitri Mitropoulos, ki naj bi sicer v Kayu odkril dirigentski talent, dejal: »Pred vami stoji mož, ki nima glasbene izobrazbe, ne zna brati not, vendar iz mojega orkestra izvleče več, kot je meni kadar koli uspelo.«
Prismojenost in plemenitost
Danny Kaye je bil človek premnogih talentov – in iz vsakega izmed njih je znal potegniti največ. Pri tem ni bilo pomembno, ali je šlo za čisti štos ali za plemenito stvar; ali če smo še bolj natančni, večina njegovih štosov je imela neko plemenito ozadje. Zato ga ni bilo težko vzljubiti, najsi je pel, plesal, igral ali je bil preprosto – Danny Kaye. In ta Danny je imel prirojen občutek za ljudi, zlasti za najmlajše. In prav čarobno se je znal prilagoditi okusu majhnega človeka – ne nazadnje si je vse svoje dobrodelne uspehe zamislil in izvedel kot razkošno zabavo. Tako je v Washingtonu med stoječimi ovacijami v svojo čast pripravil avditorij, da je nikomur zapel Happy Birthday, in jih na koncu začudeno vprašal »čemu stojite kot butci«, naredil nekaj grimas in izginil neznano kam.
Večkrat je bilo težko ločiti med tem, kdaj se pretvarja in kdaj misli resno. Že sredi petdesetih let prejšnjega stoletja se je nesebično posvetil manj srečnim od sebe. Zlasti dejaven je bil pri organizaciji Unicef in postal njen prvi ambasador dobre volje. Organizaciji in njenemu namenu je bil tako predan, da je – kot strasten pilot – z letalom v petih dneh obiskal petinšestdeset mest in govoril o pravicah otrok. Zato se niso niti malo obotavljali glede tega, kdo bo prevzel Nobelovo nagrado v imenu Unicefa leta 1965, dobro desetletje za tem, ko je že prejel častnega oskarja za življenjsko delo.
Besede »nemogoče« ni poznal
David Daniel Kaminsky je bil navihan že od rane mladosti. Šole ni maral preveč, zato je bežal iz nje, dokler ni dokončno pobegnil na Florido, kjer se je preživljal kot ulični pevec. Ukrajinski priimek mu ni najbolj ustrezal, zato se je »rodil« Danny Kaye. Svojo kariero je začel na radiu ter jo nadaljeval kot hotelski animator in zabavljač, dokler ga pot ni zanesla na Orient. Tam se je najverjetneje zgodil tisti prelomni trenutek, ko se je zavedel, koliko in kakšne talente ima.
V potajfunski Osaki je namreč v temi izvedel performans, kjer je uporabil vse »neznano« znanje, da je prepričal pretreseno neangleško govoreče občinstvo – petje, pantomimo, gestikulacije in obrazno mimiko, vse prvine, ki jih kasneje izpopolnil v različnih medijih. Z njimi si je pomagal – uspešno ali pa tudi ne – celo v vsakodnevnih situacijah, zlasti takrat, ko je prišlo do jezikovnih preprek. Na Kitajskem je tako hotel naročiti ocvrtega piščanca, kar je nakazal z značilnim mahanjem rok in kokodakanjem. Natakar je pokimal, da razume naročilo, in prinesel dve jajci. Pri Dannyju Kayu se »normalen« izid enostavno ni mogel zgoditi, ga je pa ta anekdota prepričala, da se je začel ukvarjati tudi s kuhanjem. Nekoč je, medtem ko je v Franciji snemal film The Madwoman of the Chaillot, poklical domov in vprašal, ali želijo kaj iz njegove Ying's Thing kuhinje za večerjo. Ker je bil odgovor pritrdilen, je odletel domov in jim jo skuhal. Zanj pač nič ni bilo nemogoče.
Novo življenje za komedijo
V ZDA se je vrnil leta 1938 in spoznal svojo bodočo ženo, pianistko in pisateljico komedij Sylvio Fine. Sylvia je hitro prepoznala njegov talent, ki je že naslednje leto eksplodiral na Broadwayu v komičnem muzikalu Lady in the Dark. Tam je namreč v songu Čajkovski v samo osemintridesetih sekundah v enem dahu brez napak izgovoril imena štiriinpetdesetih ruskih skladateljev. Kritiki so bili navdušeni. Že naslednje leto je dobil povsem svoj muzikal Let's Face It!, pod katerega se je podpisal Cole Porter. Pot z odrov na filmska platna mu je bila na stežaj odprta, saj je Hollywood zaradi depresivnih vojnih okoliščin potreboval sveže obraze. Producent Samuel Goldwyn mu je leta 1943 ponudil nekaj, kar ni mogel (a je hkrati moral) zavrniti. Da bi bil videti »manj judovsko«, je od njega zahteval, naj si skrajša nos, kar je Kaye zavrnil, nič pa ni imel proti temu, da si občasno prebarva lase na blond, ker je tako »zahtevala« tehnika Technicolor.
Danny Kaye je na film (debitiral je sicer že leta 1935 v kratki komediji Moon Over Manhattan) prišel v zelo nehvaležnem trenutku za usodo do tedaj zelo oboževane in želene komedije – in prav on je postal tisti, ki je zapolnil nastalo vrzel med željami gledalcev in institucijo klasične komedije. Vse do takrat se je čakalo na pravo osebnost in pojavo, ki bi znala voz potegniti naprej. Kaye je po začetnem uspehu prepoznal prazen prostor, ki se je odprl pred njim, in se ni ustrašil vloge in bremena, ki ju je nehote sprejel. Njegov prvi celovečerni igrani film Up In Arms (1944) je doživel velik uspeh, kar je sprožilo »hitropotezno« snemanje novih zunajserijskih komedij, nekaterih napisanih izključno za njegov arzenal talentov: Wonder Man, The Kid From Brooklyn, The Secret Life of Walter Mitty, White Christmas in The Court Jester, ki med kritiki velja za njegovo najboljšo vlogo.
Kraljica je zanj kršila tradicijo
V pomenljivem glasbenem filmu Pesem je rojena (A Song Is Born), kjer zavoljo osebnih razlogov ne zapoje, združi moči s takratno jazzovsko elito: Louisom Armstrongom, Bennyjem Goodmanom, Tommyjem Dorseyem, Lionelom Hamptonom in Golden Gate Quartetom. V tistem času je doživel tudi nezaslišan poklon – v Veliki Britaniji, kjer je tradicija na prvem mestu, je kraljeva družina prvič zapustila svojo ložo v londonskem Palladiumu in se presedla v prvo vrsto, saj je hotela biti čim bliže kralju komedije. Podobno bi zagotovo ravnal tudi radikalni stand-up komik George Carlin, ki nikdar ni skrival afinitet in spoštovanja do Dannyja Kaya.
V času kariere se ni mogel izogniti niti televiziji – kot je bilo že v navadi, je vsak uspešen igralec dobil svoj pogovorni program. Med letoma 1963 in 1967 je vodil z emmyjem nagrajeni The Danny Kaye Show, večkrat sodeloval z Lucille Ball, gostoval v Muppet Showu, seriji The New Twillight Zone in prek televizijskega medija mogoče odigral svojo najboljšo in tudi edino vlogo zunaj žanra komedije v filmu Skokie (1981). Z njo je – kot preživeli Jud iz koncentracijskega taborišča – dokazal, da dejansko ni (bilo) stvari, ki je ne bi obvladal. Takšni talenti in osebnost, kot je bil Danny Kaye, se dejansko rodijo enkrat na sto let. Za posledicami srčnega infarkta je umrl 3. marca 1987. Še kot David Daniel je hotel postati doktor. In pravijo, da je po svoje postal, saj je smeh najboljše zdravilo.