Eno izmed največjih čudes 20. stoletja danes praznuje jubilejno, 20. obletnico. Predor pod Rokavskim prelivom, ki je zbližal Veliko Britanijo in Francijo, ne pa tudi evroskeptičnega Otoka in EU, še ne bo kmalu dobičkonosen. Najdaljši podmorski predor na svetu je lani svojemu upravljalcu sicer prvič prinesel več kot milijardo evrov prihodkov.
Dobrih petdeset kilometrov dolg predor (Eurotunnel) je sestavljen iz dveh cevi z železniškima tiroma in tretjo servisno cevjo. Gradili so ga dolgih osem let, pri čemer so gradnjo končali kar leto dni pred zastavljenim rokom. Zdaj skozi najdaljši podmorski predor na svetu poteka večji del kopenskega prometa med Francijo in Veliko Britanijo, hitra železniška podmorska povezava pa je postala tudi priljubljena odskočna deska za kratke izlete v London ali Pariz. Potovanje med francoskim Calaisom in britanskim Folkestonom traja zgolj 35 minut, povratno vozovnico pa je mogoče dobiti že za dobrih 30 evrov.
Milijardni projekt brez državne udeležbe
Ko sta si ob preboju delovnih strojev 1. decembra 1990 v roke segla delavca Philippe Cozette in Graham Fagg ter izmenjala francosko in britansko zastavo, je bil to še eden zadnjih korakov uresničitve skoraj dvesto let stare zamisli o gradnji predora pod Rokavskim prelivom. Več kot 12.000 delavcev je uresničilo sanje francoskega rudniškega inženirja Alberta Mathieuja in zgradilo predor, ki naj bi bil še en mirovni projekt Evrope in izkazoval vse tesnejše povezovanje stare celine. »Obsežni projekt gradnje predora je zasledoval moje predhodnike zadnjih dvesto let. Prepogosto so v preteklosti pionirski duh ljudi z vizijo in domišljijo ovirali birokracija, ozkoglednost ali preprosto strah pred neznanim. Upam, da bomo zdaj zmogli preseči pomisleke in zagrabiti priložnosti, ki jih predor ponuja obema našima državama in Evropi,« je ob sklenitvi dogovora za izgradnjo predora francoskemu predsedniku Françoisu Mitterrandu leta 1987 dejala britanska premierka Margaret Thatcher. Projekt ji je uspelo uresničiti tudi zaradi zagotovila, da za njegovo gradnjo ne bo porabljen niti en peni javnega denarja.
Do tega dogovora je vodila dolga in trnova pot. Že leta 1802 je inženir Mathieu Napoleonu Bonaparteju predlagal graditev tunela do Velike Britanije. Njegov načrt je bil morda še precej bolj velikopotezen od poznejše konstrukcije Eurotunnela. Na sredini zaliva je namreč nameraval postaviti še umeten otoček, kjer bi zamenjali upehane konje za vleko vagonov skozi z oljnatimi lučmi osvetljeni predor. Zamisel za njegovo gradnjo je padla po devetletni vojni med Francijo in Veliko Britanijo, ne da bi sploh vedeli, kakšna je kamnita sestava morskega dna pod Rokavskim prelivom. Toda ta »mirovni projekt« zaradi kratkotrajnosti mirovnega sporazuma iz Amiensa nikoli ni zaživel. Prve geološke raziskave tal so začeli izvajati šele trideset let pozneje, a pravega interesa na britanski strani vendarle ni bilo čutiti. Takratni premier Henry John Temple Palmerston ga je zavrnil z besedami: »Zakaj bi poskušali skrajšati razdaljo, ki nam je že tako in tako prekratka?«
Projekt večkrat odložen zaradi »groženj« s celine
Predvsem na francoski strani so ideje o gradnji ponovno vzniknile leta 1876, ko so navsezadnje našle mesto v meddržavnem protokolu. Z začetkom industrijske dobe so zamisli o konjeniških vpregah zamenjale lokomotive. Vendar so idejo ponovno opustili, predvsem zaradi številnih britanskih pomislekov, da bi predor ogrozil varnostne interese Otoka. Šele dobrih sto let pozneje sta se Margaret Thatcher in François Mitterrand končno dogovorila o gradnji predora stoletja.
Za seboj sta tako pustila dvome, ali je projekt sploh možno tehnološko izvesti, in vse druge strahove, ki so se pred tovrstno transportno povezavo nakopičili predvsem na Britanskem otočju. Najpogostejši pomisleki so bili varnostne in gospodarske narave. Predor bi lahko bil v pomoč morebitni francoski invaziji na Otok, prav tako bi zaradi morebitnega vnosa okužb utegnila biti ogrožena britanska govedoreja, zaradi upada pomorskega prometa bi propadle ladjarske trajektne družbe. Toda vse od odprtja predora pred dvajsetimi leti so na britanski strani zaman trepetali pred francosko konjenico ali pa tudi s steklino okuženimi živalmi, ki bi po predorski cevi prišle okuževat britansko favno. Strahove groženj predora iz 19. in 20. stoletja so modernizirali s strahovi 21. stoletja: s terorizmom in nezakonitimi priseljenci.
Dvakrat dražji kot načrtovano
Učinek neposredne železniške povezave med Francijo in Veliko Britanijo je bil nasproten. Če je obseg tovornega prometa v prvih letih delovanja predora še nekoliko zaostajal, se je zdaj ustalil pri pričakovanih projekcijah 17–20 milijonov ton prepeljanega tovora na leto. Število potnikov je v lanskem rekordnem letu prvič preseglo magično mejo deset milijonov, s čimer je v dvajsetih letih delovanja skozi predor potovalo že več kot 325 milijonov ljudi.
Toda vse večjemu prometu skozi predor za zdaj še ni uspelo odpraviti velike finančne vrzeli, ki je nastala s financiranjem gradnje največjega zasebnega francosko-britanskega projekta 20. stoletja. Z dobrimi 15 milijardami evrov je bila končna cena predora skoraj dvakrat višja od načrtovanih stroškov gradnje. Na tisoče ljudi je tik pred začetkom gradnje na veliko kupovalo delnice koncesionarja predora Eurotunnel, saj so računali na mastne dobičke. Večina se jih je morala za želenim hitrim zaslužkom obrisati pod nosom. Zaradi skopega obsega prepeljanih potnikov in tovora v prvih letih delovanja si je družba pridelala večstomilijonske izgube, povrhu vsega pa so jih po žepu udarile še visoke obrestne mere kreditov za zgraditev predora. Šele po dogovoru z bankami o delnem reprogramiranju kreditov v lastniške deleže se je Eurotunnel leta 2007 dokončno izognil bankrotu. Prvič so imeli majhen dobiček v višini milijona funtov, delničarjem pa so po naslednjih dveh letih v zelenih številkah dividende prvič izplačali leta 2009, in sicer 0,04 evra za delnico. Za zdaj projekt še ni postal rentabilen in v naslednjih desetih letih se zagotovo ne bo nič spremenilo. Možnosti, da mu uspe, je precej. Tovorni promet skozi predorske cevi namreč dosega le polovico razpoložljivih zmogljivosti.
Tik pred obletnico predora je britanski premier David Cameron svojo evropsko volilno kampanjo začel s ponavljanjem obljube, da bo do leta 2017 Velika Britanija izvedla referendum o morebitnem izstopu države iz EU. Še danes na Otoku obstajajo načrti, kako bi se ponovno ogradili od stare celine. Ti niso zgolj politični, najti jih je možno tudi v predalih obrambnega ministrstva. Tam obstaja načrt za razstrelitev predora, če bi Veliki Britaniji skozenj pretila nevarnost.
