Sam Phillips je bil človek, ki se ni ustrašil izzivov. Vedno je želel biti korak pred drugimi, zato je ponudil roko temnopoltim izvajalcem bluesa in jih na trakove beležil drugače, kot so bili vajeni do takrat. Zakuhal je vroč in bahav zvok, za katerega se je zdelo, da bo vsak trenutek skočil iz džuboksa. Prag njegovega studia Sun Records, kjer je vladala drugačna klima kot drugod, prežeta s kreativnimi impulzi z obeh strani mešalne mize, je avgusta 1953 prestopil tudi golobradi Elvis Presley, da bi na dvostranski acetatni disk posnel skladbi My Happiness in That's When Your Heartaches Begin.
Enako vajo je Presley ponovil tudi januarja naslednje leto, vendar ne prvi ne drugi acetatni disk nista pustila nikakršnih posledic. Phillips je vseeno dejal svoji tajnici, naj si zapiše ime fanta, s katerim sta imela nekaj skupnega – vztrajnost. Elvis je slutil, da je v njem nekaj več, Phillips pa ni izgubil upanja, da bo odkril – ali bolje rečeno, prepoznal – zvok, s katerim bo lahko osvojil svet. V tem trenutku se mu je že zdelo, kakšen bi ta zvok lahko bil: večkrat je dejal, da bi postal nesramno bogat, če bi našel belca s črnsko senzibilnostjo in vokalom, s pomočjo katerega bi zvok temnopolte Amerike približal širokim množicam. Odgovor je v sebi nosil voznik tovornjaka podjetja Crown Electric, ki je medtem padel na dveh pevskih avdicijah.
Zafrkavanje za zgodovino
V začetku poletja leta 1954 je Phillipsu pod roke prišla balada Without You. Iskal je najstniški vokal in se spomnil na Presleyja, podatke katerega je tajnica vložila v mapo pod geslom »dober pevec balad«. Elvisu ni šlo nič od grla, a mu je Phillips kljub temu dal proste roke, naj odpoje pesmi, ki jih zna. Zadovoljen s slišanim je zanj za snemanje rezerviral 5. julij, v studio pa povabil še dva lokalna glasbenika, Scottyja Moora in Billa Blacka.
Vendarle pa tisto popoldne ni šlo vse po načrtih. Ure in ure so poskušali skupaj sestaviti nekaj, kar bi imelo vsaj malce smisla, a ni šlo. Bili so že tik pred tem, da dvignejo roke od vsega, ko je Phillips zahteval, naj si za trenutek odpočijejo. In takrat se je prelomilo. V Elvisu je bilo nakopičene preveč energije, da bi lahko šla v nič: s kitaro v roki se je začel zafrkavati in v precej pospešenem tempu prepevati pesem Arthurja Crudupa – Big Boya That's All Right. Bill Black je intinuitivno pograbil svoj kontrabas, kmalu se jima je na akustični kitari pridružil še Scotty Moore. V trenutku, ko so končali, se je v studiu zaslišal Samov glas: »Fantje, zdaj pa še enkrat na čisto enak način, da pesem posnamem. Enostavno in brez kompliciranja.« Našel je, kar je iskal.
Začetek mita o kralju
Sam Phillips vseeno ni bil tako brezskrben, kot bi se morda zdelo. Vedel je, da v rokah drži hudo stvar, a vseeno: kdo si bo sploh upal predvajati skladbo, ki je nekje vmes med countryjem in bluesom? Beli didžeji se je ne bodo dotaknili, ker gre za temnopolto glasbo, temnopolti tudi ne, ker jih spominja na country. Bill Black je po prvem poslušanju takoj po koncu seanse dejal, da jih bodo pregnali iz Memphisa, če posnetek pride v javnost. Naslednji dan so na enak način posneli še bluegrass klasiko Billa Monroeja Blue Moon of Kentucky.
Tri dni kasneje je Phillips posnetek odnesel voditelju lokalne radijske oddaje Red, Hot and Blue Show Deweyju Phillipsu, ki ga ni in ni mogel sneti z gramofona. Deloma zaradi lastnega navdušenja, deloma zaradi pogostih klicev poslušalcev, ki niso mogli verjeti, da Elvis nima temne polti. Še preden je mala plošča 19. julija 1954 izšla, je bilo že naročenih 5000 izvodov. Številka se je ustavila pri 20.000 kopijah in singel se je znašel na četrtem mestu lokalne lestvice. A še pomembneje je bilo, da je z njim rock'n'roll dobil še enega izmed zgodnjih orientirjev, ki je hkrati pomenil začetek mita o njegovem kralju.